Voditelj, ki izdeluje kolesa

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 19. maj 2008 / 06:00

Pred kratkim je vodenje oddaje Posnetki zadetki na TV3 namesto Adela prevzel Jaka Mihelič, ki je dejaven tudi na številnih drugih področjih. Dobro ga poznajo poslušalci Radia Študent, sicer pa je po srcu in poklicu umetnik.

Diplomiral je iz kiparstva, magistriral pa iz restavratorstva in konservatorstva na Akademiji za likovno umetnost. Petintridesetletni Ljubljančan, ki v šali pravi, da ima v glavi še vedno 22 let in pol, je vodja najmanjše galerije v Sloveniji Galerija Channel Zero na Metelkovi, največje zadovoljstvo pa mu predstavlja izdelovanje unikatnih koles, ki jih dojema kot premikajoče se skulpture oz. 'vozeče kipe'.

Je vodenje oddaje Posnetki zadetki vaša prva izkušnja s televizijskim medijem?

»Ne, leta 2004 sem vodil oddajo Dobro jutro na TV Slovenija. Bilo je zelo zanimivo. Luči, ki svetijo vate in množica ljudi, ki te gleda. Čeprav jih ne vidiš, jih čutiš. Nekaj treme je vendarle prisotne, ko zasveti rdeča lučka. Mogoče je bilo za malo manjšo tremo krivo tudi izobraževanje na Radiu Študent. Sicer pa me vedno zanimajo novi izzivi in tako tudi ob ponudbi za vodenje oddaje na TV3 nisem imel pomislekov. Brez izzivov človek otopi in postane del vsakdana. Vsak mora kdaj sprejeti nov izziv, da ugotovi, ali je sploh zmožen opravljati kako drugo delo. Sam sem, še zlasti v času študija, opravljal ogromno različnih del, vsakdanjih in nevsakdanjih. V nekem trenutku sem zelo dobro živel od odlivanja posmrtnih mask. Marsikdo se ne sreča vsak dan s takim delom. Sicer pa mi nikoli ni bilo težko prijeti za lopato ali metlo.«

Enega od večjih izzivov vam očitno predstavlja tudi televizija …

»Res je, a morda je bil veliko večji izziv, kot stati pred kamero, voditi prireditev, ko so celjski rokometaši postali prvaki v Ligi prvakov. Z Rokom Kušlanom sva v Celju stala pred dvajset tisoč glavo množico, ki je željno čakala prihod rokometašev. Oba sva imela ogromno tremo, čeprav sva vajena vodenja prireditev, a toliko navdušenih, evforičnih in 'rahlo' opitih navdušencev, ki v en glas kričijo 'Celje, šampion' … Te izkušnje ne bom nikoli pozabil.«

Marsikomu se v spomin zagotovo vtisnejo tudi prispevki oddaje Posnetki zadetki, ki prikazujejo nepričakovane, šokantne, grozljive prizore, kriminal, naravne nesreče … Zakaj so po vašem mnenju tovrstne vsebine pri gledalcih ponavadi med najbolj priljubljenimi?

»Ali vas ne zanima, kaj se dogaja za sosedovimi vrati? Tudi mene kdaj. Ali pa, če naletite na prometno nesrečo. Ali odpeljete dalje, ne da bi pogledali, kaj se je zgodilo? Samo spomnite se, če je kje gorelo, koliko zijal je bilo na kupu. Samo poglejte, koliko črne kronike je v časopisih ali na televiziji. To pač postaja del našega življenja … Vsak dan posnetki trupel, vojne, katastrofe, genocidi … Človek se navadi takih posnetkov. Ljudje potrebujejo šokantnost.«

Kako ocenjujete delo prejšnjega voditelja Adela?

»Že sam s seboj imam ogromno dela in samoocenjevanja, ko se gledam po televiziji. Sem samokritičen in vedno poskušam popraviti svoje delo. Ocenjevanje sovoditeljev je najtežje delo, zato ga raje prepustim drugim.«

Kakšno radijsko ali televizijsko oddajo bi vodili, če bi lahko sami izbirali?

»Ravno sedaj s Q-jem (Rok Kušlan) in Dr. Horowitzem (Ciril Horjak) vodim oddajo, ki mi je pisana na kožo. Imenuje se Risanka Radia Študent. Poslušalci kličejo v eter in ustvarjajo karikaturo na aktualno temo. Z Rokom sprejemava klice, Dr. Horowitz pa vihti svinčnik.«

Ste tudi vodja najmanjše galerije v Sloveniji Galerije Channel Zero na Metelkovi …

»Leta 2000 sem potoval po Avstraliji in Novi Zelandiji. V Aucklandu sem obiskal sošolca Gregorja Kregarja. Z mojim tedanjim dekletom naju je odpeljal v najmanjšo galerijo na svetu, no, vsaj takrat je bila. Velika oz. majhna je bila kot polovica škatle za čevlje. Kasneje sem se odločil, da odprem najmanjšo galerijo v Sloveniji in tako je nastala Galerija Channel Zero na Metelkovi. Odprta je tri leta, ima dimenzije 45x25x19,5 centimetra in je namenjena umetnikom, ki se želijo predstaviti z enim samim izdelkom.«

Menda izdelujete tudi unikatna kolesa …

»To mi nudi največje zadovoljstvo. Pred tremi leti sem začel doma v garaži, kasneje sem se preselil na Metelkovo. Za vsako kolo narišem skico, ki jo kasneje zavržem. Izdelava koles je predvsem ustvarjalni proces. Ideje se rojevajo iz trenutka v trenutek. Narejeni so iz okroglih pohištvenih cevi, po domače iz železa, a so vseeno lahki. Sestavni del je tudi aluminij, ki odigra veliko vlogo pri estetiki. Kolesa smatram predvsem kot premikajoče skulpture oz. 'vozeče kipe'. Najlepši trenutek pa je, ko je kolo končano in se zapeljem po parkirišču na Metelkovi. Ne da se opisati začudenih pogledov. Doslej mi žal ni uspelo prodati nobenega kolesa. Pri svojem delu si predvsem želim spodbuditi ljudi, da si namesto pregrešno dragega avtomobila tuje znamke kupijo unikatno izdelano kolo slovenskega porekla, pa tudi, da bi se več vozili s kolesom in s tem prispevali k čistejšemu okolju. Tudi z unikatnim kolesom se lahko postaviš pred sosedom in mu rečeš 'moj je lepši in boljši'.«

Kaj vse še počnete poleg že omenjenega?

»Ni ga dela, ki ga ne bi opravljal. Delam še v KUD-u France Prešeren, poučujem kiparstvo za sprejemne izpite na Akademijo za likovno umetnost, vodim prireditve, prijateljem popravljam kolesa, restavriram, organiziram prireditve, delujem v teatru … Aha, da ne pozabim, najlepše pa je biti varuška.«