Verjamem vate (1)

Tudi na območju širše Gorenjske so primeri uspešnega vključevanja oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju v družbo in delo.

Slednje je namen Društva Verjamem vate s sedežem v Domžalah, nevladne organizacije, ki ima status izvajalske organizacije za osebno asistenco in status socialnega podjetja. Delovne potenciale oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju razvijajo v okolju, ki je prilagojeno njihovim zmožnostim, in sicer v okviru socialnega podjetja in društva, v katerem deluje tudi dnevni center, ki ga sofinancira Občina Domžale, ter v različnih drugih lokalnih delovnih okoljih. Njihov moto je: Samo verjeti moramo, da zmoremo! Na kakšen način jim uspeva? Moči sta združili Domžalčanki Vesna Goršek in Alenka Žnidarič ter januarja 2014 ustanovili društvo. Obe sta mami otroka s posebnimi potrebami. Kot poudarjata, je bilo njuno vodilo predvsem spoznanje, da je lahko tudi družina z otrokom s posebnimi potrebami srečna, da je drugačnost nekaj edinstvenega; je modrost, ki jo premore le tisti, ki se ji popolnoma preda.

Vesnina danes 19-letna hčerka Maruša ima artrogripozo, razvojno motnjo sklepov, kar pomeni pomanjkanje normalnega obsega gibanja v enem ali več sklepih. Že ob rojstvu se je to videlo tako na njenih prstih na rokah kot na gležnjih. »Pozitivno je, da se stanje kar dobro lahko izboljša tudi z operacijo. Poznamo več stopenj te bolezni. Nekateri imajo pridruženo tudi motnjo v duševnem razvoju in v tem primeru večinoma težjo artrogripozo. Maruša k sreči ne. Ko se je rodila, še niso točno definirali, kaj je narobe. Govorili so o deformaciji prstov … Čez nekaj časa je dobila diagnozo. Prej nisem poznala nikogar s to boleznijo. Bil je šok, ko rodiš otroka in vidiš, da ni vse, kot naj bi bilo. Imela sem upanje, da bo vse v redu. Hodili sva na fizioterapije, masaže … Veliko sem delala z njo in to se je poznalo,« pojasnjuje Vesna Goršek. Maruša je letos zaključila srednjo šolo, opravila maturo in bo izobraževanje nadaljevala na fakulteti.

Alenkin sin Lan ima dvajset let. V nosečnosti je imela težave s slabostmi, napovedi so bile, da bo pritlikav. Rodil se je z Downovim sindromom. »Za družino je bil to seveda šok, morda še najmanj zame. Sem človek, ki razmišlja v smeri, da tudi če se zgodi kaj nepredvidljivega, je treba v akcijo. Nima smisla razmišljati, zakaj se je zgodilo ravno nam ... Takoj smo se povezali z družinami, ki imajo otroka z Downovim sindromom. Priskočili so nam na pomoč z izkušnjami, napotki. Povezali smo se s strokovnjakinjo Elzo Sabolič in delali po knjižicah Majhni koraki. Z Lanom smo intenzivno delali 15 let. To se je obrestovalo. Napredek je bil ves čas viden in tudi za starše je potem lažje. Ko danes gledam nazaj, lahko rečem, da sta zgodnja obravnava in celostni pristop izjemnega pomena. Lan je obiskoval redni vrtec, štiri leta večinsko osnovno šolo, končal pa je devet let šole s prilagojenim programom OŠ Roje. Potem je prišel v društvo Verjamem vate. Nismo se odločili, da bi ostal v posebnem programu do 26. leta starosti. Vsi smo zadovoljni. Naše življenje poteka povsem običajno, kot v vsaki družini. So prilagoditve, a saj so povsod. Lan smuča, plava, vozi kolo … Ne zdi se nam, da bi bili za kaj prikrajšani,« je povedala Alenka Žnidarič.

(Se nadaljuje)