Sem jaz kriv?

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / / 09:06

Bojan je pri dobrih petdesetih letih postal vdovec. Zgodilo se je malodane čez noč: ženi so odkrili raka na trebušni slinavki. Po komaj petih mesecih so jo že pokopali.

»Znašel se na kolenih: imel sem prevozniško podjetje, enkrat sem bil na poti v Rusijo, drugič v Skandinavijo, na Iberski polotok. Kljub temu sva imela lep zakon, privoščila sva si crkljanje, zelo rada sva tudi plesala. V poletnem času, ko so bile veselice, nama ni nobena ušla. Hčerki sta bili pridni, uspešni v šoli, ena je bila telovadka, druga košarkarica.

Nekoč mi je starejša, Monika, rekla, da bi šla rada z menoj. Vesel sem bil njene družbe, saj je bila vožnja do Gdanska na severu Poljske od tam pa še v Vilno v Litvi in v Tartu v Estoniji, strašno dolga. Ko sva se ustavila na letališču v Katovicah, sva bila prešerne volje. Naročnik tovora je bil že na poti, s hčerko sva imela dovolj časa, da stopiva v restavracijo na prigrizek. Objel sem jo čez ramena pa sva šla. Kar naenkrat pa za seboj zaslišiva moški glas, ki je v nemškem jeziku pokomentiral: 'Lepa si, lahko bi si dobila mlajšega.' Hčerka, ki obvlada tri jezike, in to tekoče, se je obrnila in fantu, ki je sikal za najinim hrbtom ter mu povedala nekaj krepkih. A ga ni mogla odgnati. Takoj ko sva se usedla, se je nama pridružil, beseda je dala besedo, že čez nekaj minut smo se šalili na račun njegove zmote. Nismo še do konca pojedli, ko sta si že izmenjala naslove in telefonski. Kdo bi si mislil, da sta bila lahko že po eni uri tako 'zadeta'! Leo je bil doma iz okolice Nežiderskega jezera, doma so imeli kmetijo in ogromne vinograde. Komaj sva se vrnila domov, že je pozvonil pri vratih. Hčerka je bila presrečna, midva z ženo malo manj. Vse je kazalo, da bova hčerko 'izgubila', še preden bo diplomirala. To se na srečo ni zgodilo. K Leu se je preselila, ko žena še ni vedela za smrtonosno diagnozo. Vnuk se je rodil točno tri tedne pred ženino smrtjo. Ne bom pozabil njenega blaženega nasmeha, ko smo ga ji položili v naročje.

Jezil sem se na usodo, ker nisem razumel, zakaj me je kaznovala. Kaj sem naredil narobe? Nikoli se nisva 'na smrt' sprla, zmeraj sva našla kompromis, da sva lahko zvečer pomirjena legla v posteljo in objeta zaspala. Poznala sva se še iz otroštva, iz mladostniških 'zafrkancij' in nagajivosti se je potem razvila res zelo lepa ljubezen.

Po njeni smrti sem bil nekaj časa precej čuden. Pogrešal sem Moniko, da bi mi stala ob strani. Z njo sem se bolje razumel kot z Agato, ki je bila bolj mamina kot moja. Minevali so meseci, ko nisem šel nikamor, ždel sem pred televizijo, tudi jokal sem, priznam. Monika me je vsak večer poklicala, vesel sem bil, da me ni pozabila. Z Agato sva živela pod isto streho, a nekako nisva našla skupnega jezika. Morda sem ji po tihem celo zameril, ker se mi je zdelo, da je na mamo prehitro pozabila. Mirna, zelo prijazna košarkarica, ki je, če ni bila na igrišču, veliko časa preždela ob knjigah, se je spremenila v žurerko. Včasih je tudi po več dni ni bilo domov. Ko je prišlo poletje, se je preselila na Pag. Da bo tam delala, mi je rekla. V resnici pa je vse večere prebila na zabavah v Zrćah. Ne bom pozabil: 15. avgusta, ravno na praznik, se je pred hišo ustavi bel audi in iz njega so privlekli Agato. Na smrt sem se ustrašil. Videti je bila kot mrtva: bleda, shujšana, njen pogled je bil odsoten. Bila je tudi zelo zanemarjena. Moški, ki je pozvonil pri vratih, mi je v hrvaščini dejal, naj poskrbim zanjo, da je noče imeti na vesti, ter odšel.

Še ta udarec! Naj izgubim še hčerko? V pol leta se je moje urejeno, lepo življenje postavilo na glavo. Ponovno sem se začel spraševati, ali se to morda dogaja zato, ker ne hodim v cerkev ...

Sam pri sebi sem se zaobljubil, da grem na Brezje peš, če mi uspe rešiti Agato. S pomočjo osebnega zdravnika sem jo poskušal pregovoriti, da bi se začela zdraviti. 'Saj nisem bolna!' je vztrajala. Vsako jutro sem odnesel v smetnjak nekaj steklenic vodke, gina, viljamovke. Kadila je neke čudne cigarete, vonj po njih je bil težak in se ga ni dalo spraviti iz hiše niti s prezračevanjem. Prišel je oktober, začelo se je študijsko leto, ona ni šla nikamor. Mogoče sem res malo preveč sitnaril, tudi grozil sem ji, da bo 'že videla', naslednje jutro je ni bilo več. Pobrala je ves denar, ki sem ga hranil doma, ukradla mi je kartico in odšla. Preden sem to ugotovil, mi je že dodobra izpraznila račun. Minilo je nekaj mesecev, o njej pa ne duha ne sluha. Nisem vedel, naj njeno izginotje prijavim policiji ali ne. Posvetoval sem se s prijateljem odvetnikom, kaj naj storim. Vpričo mene jo je našel na družbenih omrežjih. Zadnja objava je bila z otoka Lanzarote, kjer se je v neki ribiški vasici zaročila z domačinom. 'Vse bo še v redu, počakaj, da pride k pameti,' me je potolažil prijatelj. Vrnil sem se domov in čakal in čakal. Kdo ve, kaj bi bilo z menoj, če mi ravno v tistem času ne bi dva šoferja dala odpovedi. Ponovno sem moral sesti za volan, kar me je na neki način rešilo, da se mi ni zmešalo od žalosti.

Minevali so meseci, Monika je rodila že drugega otroka, o Agati pa ni bilo nobenega glasu. Prijatelj mi je pomagal, da sem usvojil nekaj osnovnih korakov o internetu. Hčerki sem začel slediti od daleč, če ji že od blizu nisem mogel. Nekoč me je poklical neki Mariborčan. Povedal mi je, da je spoznal mojo Agato. 'Prostituira se,' je še dodal. V njenem imenu me je prosil, naj pridem ponjo. Pa sem šel. Ne morem vam povedati, v kakšnem dreku je živela. Njen 'zaročenec' jo je imel popolnoma v oblasti. Trajalo je več mesecev, da smo jo lahko 'ugrabili' in odpeljali na varno. Še dlje, da se je vrnila domov. Kaj se je tam dogajalo z njo, ne vem. Sploh zelo malo govori. V glavnem spi. Sedim ob njej in se sprašujem, ali sem jaz kriv. Ne najdem odgovora. Rad bi, da pride k sebi, da greva skupaj na Brezje.«

(Konec)