Mnogo generacij, ena Ozara

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 12. junij 2022 / 08:42

Prejšnjo soboto je Akademska folklorna skupina Ozara z letnim koncertom v Letnem gledališču Khislstein zaznamovala sedemdeset let obstoja in delovanja. Na odru se je zvrstilo več kot sto »ozarčanov« vseh generacij, od vnučk in vnukov do babic in dedkov ter seveda vseh vmes. Bil je pravi praznik folklore.

»Danes nas je na letnem koncertu nastopilo več kot kdajkoli,« je ob zaključku jubilejnega koncerta pred polnim avditorijem Letnega gledališča Khislstein povedal Matic Tavčar, visokorasli predsednik Akademske folklorne skupine Ozara. Spregovoril je lahko šele, ko se je polegel dolg aplavz. Več kot sto »ozarčanov« vseh generacij – naslov koncerta Generacije seveda ni bil naključen – je namreč pripravilo čudovit folklorni večer.

A pojdimo na začetek. Koncert so odprli štirje godalci iz družine Ostović, starša Matej in Simona ter sinova Jan in Tadej, ki so z Valčkom spod Krvavca in Matičkovo polko občinstvo takoj pridobili na svojo stran, ki se je razširila tudi v Ozarino prihodnost z obema otroškima skupinama, tako mlajšo kot starejšo. »Na odru bodo poustvarjali rojeni v tem in v minulem stoletju; tisti 'analogni' ter tisti, ki so se rodili naravnost pred zaslone in tipkovnice,« je v duhovitem tonu napovedovala dolga leta predana folkloristka in pevka Mateja Urbiha, da pa ni težko združiti moči, ko gre za eno ljubezen, ki je vsem blizu – za ljubezen do ustvarjanja, do plesa, pesmi in glasbe, ljubezen do izročila, do druženja, potovanj in ne nazadnje tudi do sočloveka.

Velika Ozarina družina nas je tako popeljala skozi čas, vsaka generacija in sekcija je predstavila pokrajino, dogodek in v pesmi tudi čas, ki ga ni več – no, še vedno je, ampak živimo ga drugače. Zgodba iz Bohinjskega kota, ko je leta 1935 Legatov Tonček iz Lesc potegnil Bohinjce, češ da bo njihov konec obiskal cesar Abesinije Haile Selassie, vanj pa se je preoblekel kar sam. Trajalo je, dokler se ni zavrtel z brhko Bohinjko in se je njegova temna polt začela topiti … Vodilna skupina Ozare je marsikomu priklicala nasmeh na usta. S plesi Roža in Podjune je sledila generacija plesalk in plesalcev, ki so ime Ozare doma in po svetu predstavljali prvih deset, petnajst let samostojne Slovenije. Čudovita ekipa z gostovanja v Mehiki je očarala mnoge, še posebno tu podpisanega.

V plesnem premoru sta se predstavili dve legendarni Ozarini pevski skupini – Kranjski furmani in Bodeče neže, prvi tudi s svojo tradicionalno Kranjsko kolednico, druge z naborom iskrivih pesmi, tudi tiste Po gorah grmi, se bliska. Kranjsko žegnanje je predstavila generacija, ki je k folklori pristopila v prvih letih novega tisočletja (ta se je tako kot prej omenjena skupina ponovno zbrala posebej za jubilejni koncert), za njimi pa tudi nova pridobitev Ozare, mlada ženska pevska skupina Tičice, ki je občinstvo še posebno razveselila z igrivo Nekdo gre po cesti. Jubilejni del koncerta se je zaključil z vodilno skupino in plesi z Razkrižja. Plesne pare je vseskozi spremljal Alpski godčevski sestav.

Zaključni del koncerta so posvetili podelitvi priznanj in Maroltovih značk za leta delovanja v folklori. Častna člana AFS Ozara sta postala dolgoletna zaprisežena »ozarčana« Brane Šmid in Anita Peteh, skupini pa je za sedemdesetletni jubilej zlato priznanje podelil direktor JSKD Republike Slovenije Damjan Damjanovič.

Stotnija vseh generacij Ozare se je na koncu skupno poslovila od navdušenega občinstva s tradicionalno Nocoj je ena luštna noč. AFS Ozara se je predstavila v najlepši luči ljubiteljev in negovalcev slovenskega ljudskega izročila. Kot je dejala Urbiha, so bili na odru matere in hčere, sinovi in očetje, sestre in bratje, babice in vnuki, možje in žene … – vsi povezani v enem poslanstvu iz roda v rod prenašati znanje, željo in ljubezen do ljudskega izročila. Dokler bo AFS Ozara, se ni treba bati, da bi na to pozabili.