Hoja me drži pokonci

»Pa molitev tudi,« pravi Francka Krajnik, po domače Šoštarjeva, z Murav v Poljanski dolini, ki je pred tednom dni dopolnila devetdeset let, a še vedno skrbi sama zase in vsak dan prehodi precej kilometrov – tudi v breg. Ob okroglem jubileju so jo nepričakovano presenetili sosedje in ji polepšali dan.

Naša soseda, Šoštarjeva Francka, praznuje 90 let. Mladenka, ki še vsak dan naredi precej kilometrov v breg, čez Podvrh, Stari vrh, proti Žetini ... Soseda Helena je spekla torto, skupaj z otroki in možakarji pa smo ji s pesmijo, na varni razdalji, voščili vse najboljše,« je minuli torek na svojem Facebook profilu objavila Saša Pivk Avsec, organizatorka in voditeljica prireditev, ki se je pred dobrim letom dni z družino preselila na Murave, očetovo rojstno vas v Poljanski dolini. Pa smo stopili v stik s Sašo in nato še z njeno 90-letno sosedo Francko Krajnik ...

Slavljenka nam je povedala, da so jo sosedje prijetno presenetili. »Takega dneva še nisem dočakala. Bil je čudovit, pa še vreme je bilo zelo lepo. Dobre sosede imam, tudi sicer mi radi priskočijo na pomoč, če kaj potrebujem.« Prav tako se je razveselila številnih voščil po telefonu, preko katerega ji je vse najboljše zaželel tudi predsednik upokojenskega društva Franc Dolenc, saj so jim trenutne epidemiološke razmere preprečile osebni obisk.

Francka živi sama in je pri devetdesetih letih še vedno dovolj vitalna, da skrbi sama zase. Opravlja hišna opravila, obdeluje tudi velik vrt, ki ga prelopati sama, pobira krompir, nacepi drva … »Hvala bogu, da je še tako,« je pristavila. Kondicijo redno vzdržuje s hojo, saj vsak dan hodi od ure in pol do dve; peš se denimo odpravi tudi na Četeno Ravan, do Javorij … V trenutnih razmerah sicer ne hodi tako daleč, saj se ne želi po nepotrebnem izpostavljati možnosti okužbe, namesto tega pa gibčnost vzdržuje s telovadbo. Zaveda se, da brez dolgih vsakodnevnih sprehodov zagotovo ne bi tako vitalna dočakala 90 let. »Hoja me drži pokonci. Pa molitev tudi. Zelo rada grem k maši, žal sedaj ne morem.« Maše ta čas spremlja po televiziji. Ogromno ji pomeni obisk Brezij; kot pravi, je to zanjo najlepše darilo. Že po tradiciji sta jo tudi letos tja odpeljala umetnik Peter Jovanovič iz Žetine in njegova žena, na Brezjah pa je bila tudi z avtobusom na februarskem romanju, ki ga je pripravil javorski župnik Ciril Istenič. »Dobrega župnika imamo,« je poudarila Francka. Zelo rada tudi posluša Radio Ognjišče, čas pa si krajša še z branjem.

Francka se je rodila 3. novembra 1930 v Črnem Vrhu nad Polhovim Gr­a­­dcem v družini Oblak, po do­mače se je reklo pr’ Pekalcu. »Bila smo skromna bajtarska družina z enajstimi otroki, jaz sem bila deveta po vrsti. Poleg mene je danes živ samo še brat Valentin, ki se je rodil kot deseti in še vedno živi v rojstni vasi. Upam, da se bova kmalu spet videla, saj žal nima telefona.« V šolo, do katere je bilo uro hoda, so hodili v Črni Vrh. V mladih letih se je Francka odpravila delat na kmetijo pr’ Ožbet na Četeno Ravan, kjer je spoznala bodočega moža Franca Podobnika, ki je na omenjeni kmetiji pomagal zidati. Leta 1962 sta se poročila in tako je Francko ljubezen pripeljala k Šoštarju na Murave. Otrok nista mogla imeti.

Pri hiši je bilo nekaj glav živine, zgolj za preživetje. Francka je sprva delala kot šivilja v krojaštvu v Poljanah, po njegovem propadu pa je bila čistilka v škofjeloškem LTH. Leta 1988 je izgubila moža, a se je znova poročila, in sicer z vdovcem Jakobom Krajnikom iz Zaprevala. Skupaj sta preživela deset čudovitih let, ki jih je moževa bolezen prehitro končala, Francka pa je tako leta 2001 znova ovdovela.

Čila devetdesetletnica si želi predvsem, da bi bila še naprej tako zdrava in da bi čim dlje zmogla skrbeti zase.