Aktivnejšo vlogo učencem

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / sobota, 4. junij 2022 / 16:46

Med letošnjimi dobitniki Kumerdejevih priznanj je tudi Osnovna šola Šenčur. Kot so utemeljili na Zavodu RS za šolstvo, se skladno z vizijo šole vključujejo v projekte in poskuse za prenos sodobne pedagoške prakse na področju pedagogike, digitalnih kompetenc in podjetnosti. O tem smo se pogovarjali z vršilko dolžnosti ravnateljice Stanko Naglič.

Vaša šola je med letošnjimi prejemniki Kumerdejevih priznanj, kar kaže, da so vaše dosedanje delo opazili tudi na zavodu za šolstvo. Na katere pretekle dosežke ste na šoli najbolj ponosni?

Mi se v duhu vizije, ki smo si jo zastavili na šoli, trudimo razvijati področja pedagogike, digitalnih kompetenc in podjetnosti. Želimo izboljšati učno in delovno okolje, da je varno in spodbudno, ter z učenci razvijati kompetence 21. stoletja. Pri pouku želimo aktivno vlogo prenesti na učence.

Zadnja štiri leta ste med drugim sodelovali v projektu Inovativna učna okolja – pedagogika ena na ena, ki med drugim vključuje uporabo mobilnih naprav v podporo učnim strategijam. Kako je to zamišljeno?

Sam projekt Pedagogika ena na ena spodbuja uporabo tablic, telefonov oziroma mobilnih aplikacij pri pouku – da je sodobna tehnologija v podporo pouku. Na začetku je bilo to bolj za motivacijo, da smo otroke pridobili za pouk, kasneje pa smo tudi za preverjanje znanja oblikovali razne kvize in teste. V zadnji fazi poskušamo spletne aplikacije uporabiti kot učno okolje za otroke – da poskušajo svoje znanje dokazati z uporabo določenih aplikacij, da so sami avtorji nekega spletnega izdelka. To učence potegne v raziskovanje, iskanje informacij ter odkrivanje aplikacij in možnosti, ki jih ponujajo.

Kot največji izziv v okviru razvojne naloge Ustvarjanje učnih okolij za 21. stoletje ste si zastavili v razredu ustvariti vzdušje, ki je miselno spodbudno, psihološko varno in sproščeno. Kako to dosegate?

S pomočjo formativnega spremljanja – kar pomeni, da otrok v učnem procesu dobiva aktivnejšo vlogo – poskušamo postaviti učne cilje, merila, učne dosežke; da se učenci tako samoocenjujejo, kot ocenjujejo sošolce in si s povratno informacijo pomagajo, kako priti do še boljših rezultatov, tudi pri znanju; kako bi recimo neko nalogo izpolnili še bolje oziroma kaj še narediti, da bodo rezultati še boljši. S pomočjo tega je sama pot učenja za otroka prijaznejša; otrok točno ve, kaj se od njega pričakuje, kaj se je cilj naučiti pri posamezni uri, kaj mora narediti, da bo dosegel želeno.

Verjetno je temu po dolgem obdobju šolanja na daljavo v preteklih dveh letih še pomembneje posvetiti posebno pozornost?

Formativno spremljanje smo že dlje časa uvajali v pouk in tudi v času dela na daljavo smo spodbujali skupinsko delo, kar ponuja varnost. Odkar smo spet nazaj v šoli, pa poskušamo še večji poudarek dati pozitivnim povratnim informacijam in napotkom, s katerimi dejavnostmi je mogoče priti do še boljših rezultatov.

Strokovnjaki ugotavljajo, da je šolanje na daljavo pri mnogih učencih pustilo nezanemarljive posledice. Kaj v zvezi s tem opažate na vaši šoli? So se razlike med učenci po šolanju na daljavo še poglobile?

Opažamo, da je socialni stik pri nekaterih posameznikih zelo oslabel in so imeli ob vrnitvi v šolo kar nekaj težav s ponovnim vzpostavljanjem odnosov s sošolci, predvsem če njihovo delo na daljavo ni bilo sprotno. Taki učenci, ki so se doma izogibali delu, so imeli potem kar nekaj težav pri soočanju s šolsko realnostjo.

Ste po vašem občutku te primanjkljaje v zadnjem obdobju vsaj deloma že uspeli nadoknaditi?

Zelo se trudimo, poiskali smo tudi pomoč zunanjih strokovnjakov, da sami ne bi naredili kakšne napake oziroma ne bi prišlo do zamud pri odpravljanju teh primanjkljajev in bi to pustilo nepopravljive posledice.

Vključeni ste tudi v projekt Pogum za krepitev kompetence podjetnosti. Zakaj je pomembno razvijati te kompetence in kakšni so vaši dosežki na tem področju?

Časi se spreminjajo in v življenju je treba razviti talent, da prepoznaš, kaj okolje potrebuje, in potem s svojo inovativnostjo iskati poti za zapolnitev te potrebe na trgu. S projektom smo želeli v okolju skozi intervjuje z raznimi posamezniki pridobiti informacije, kaj si ljudje v občini Šenčur želijo in potem kaj narediti na tem področju. Tako so učenci oblikovali učno pot na Serjanskem hribu in se usposobili za vodenje po tem hribu. S svojimi izdelki so sodelovali tudi na kmetijskem sejmu v Komendi. Skratka, njihove dejavnosti so segale na različna področja, izhajale pa so iz intervjujev, kaj si ljudje v okolju dejansko želijo. Bistvo pa je, da so učenci pogumni in za svoje cilje pripravljeni tudi kaj tvegati ter razviti izdelek od ideje do končnega rezultata.

Kako učitelje in druge strokovne delavce na šoli spodbujate, da se nenehno izobražujejo ter so pripravljeni sprejemati novosti in uvajati spremembe?

Mi smo precej velik kolektiv, velik del je mladih in zagnanih. Dobili smo akreditacije projektov Erasmus, ki nam prinašajo možnost izobraževanja tudi v tujini. Naši učitelji so spodbuda drug drugemu, da v sklopu slovenskih projektov enake vsebine pogledajo še v tujini. Smo pa ugotovili, da mnogo stvari znamo tudi sami in smo že v času pred korono učitelji za svoje sodelavce pripravili nekaj učnih ur računalništva, uporabe aplikacij, zato smo v obdobje korone vstopili pripravljeni prav zaradi projekta Pedagogika ena na ena in to še nadaljujemo. Ko nekdo odkrije kaj novega, najprej sam uporabi v praksi, nato pa predstavi še drugim učiteljem. Z uporabo izboljšav nas ta pozitivna »zavist« preostale spodbudi, da se tudi sami poskušamo naučiti od svojih sodelavcev. Ni torej treba daleč, veliko znanja imamo že v hiši.

S prvim julijem boste nastopili funkcijo ravnateljice s polnimi pooblastili. Kako ste zasnovali dolgoročno vizijo razvoja vaše šole, kaj vam je najpomembneje?

Moj prvi cilj je spodbujanje medsebojnega spoštovanja, to je osnova; področje, ki mu želim posvetiti največ pozornosti, pa je ustvarjanje varnega in spodbudnega učnega in delovnega okolja.

Kakšna bo torej šola prihodnosti – če se je v preteklosti kar malo pozabljalo na vzgojni vidik v šoli, je videti, da zdaj znova stopa v ospredje, tudi če sodimo po poimenovanju novega ministrstva, to je ministrstvo za vzgojo in izobraževanje?

Tudi s pomočjo projekta Erasmus, ki nosi naslov Moj svet, moja odgovornost se želimo izboljšati v odgovornosti na več področjih: do sebe, sveta, učenja, sošolcev, sodelavcev ... Vsebine naših zdajšnjih in prihodnjih dejavnosti so vezane na to odgovornost.

Se vam zdi pomembno, da se spet bolj poudarja vzgojni vidik v šolah?

Vsekakor, vzgoja je osnova. Dosežkov smo veseli, če je za njimi oseba, ki ustreza tudi drugim normam: ki zna biti tudi solidarna, zna sodelovati, ne da je samo tekmovalno usmerjena v doseganje rezultatov.

Nekateri opozarjajo, da smo postali družba perfekcionizma, saj se večina učencev žene za štiricami in peticami, trojka velja že za slabo oceno. Kje so po vašem mnenju razlogi za to?

Ne vem, ali je to skrb za prihodnost, da štejejo samo točke; da nas je kot starše strah, da otrok zaradi ocen ne bo prišel na želeno šolo oziroma v življenju počel tistega, kar si želi, in so zato pritiski že v osnovni šoli premočni, sproščeno vzdušje in ustvarjalnost pa potlačena.

Ravnateljevanje je včasih pomenilo pedagoško vodenje šole, danes pa naj bi bilo tega še najmanj, ogromno je administrativnega dela, treba je poznati vrsto predpisov, zakonov, pravilnikov, navodil … Kako to vpliva na delo in življenje na šoli?

Priznam, da mi je zaradi tega sploh zdajle, na začetku, ko sem šele prevzela funkcijo ravnateljice, kar težko, saj je res ogromno področij, ki jih je treba poznati. Prednost je, da izhajam z domače šole in da sem bila v preteklosti vključena v razne projekte in snovanje pedagoških vsebin, tako da stvari poznam in lažje nadaljujem. Zelo sem hvaležna tudi aktivu kranjskih ravnateljev, ki se srečuje enkrat tedensko, saj mi nudijo vso strokovno podporo ter odgovorijo na morebitne dileme in vprašanja oziroma včasih pomagajo iz zagate.

Kakšno šolo si torej želite v prihodnosti?

Šolo, kamor bi otroci radi prihajali, kjer bi res začutili, da so lahko ustvarjalni, inovativni, kjer bi med zaposlenimi vladali sproščeni, a kljub temu kakovostni odnosi. Predvsem pa šolo, kjer bi se učenci in zaposleni počutili sprejeti in vključeni. To vodi v zavzetost in uspešnost.