Zgodba mojega življenja

Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka je poskrbelo za predstavitev zanimive življenjske zgodbe domačina iz vasi Trnje dr. Zdravka Kalana, ki je del življenja preživel v tujini in našel zadnje počivališče ob cerkvi v Stari Loki. Njegovi spomini so objavljeni v knjigi Zgodba mojega življenja.

»Spomini dr. Zdravka Kalana so dragoceno pričevanje slovenskega javnega delavca, saj realno in kritično slika svoje odvetniško delo v 30. letih prejšnjega stoletja, takratno stanje duha, razpad Jugoslavije aprila 1941 in razkol med Slovenci, nato grozljiva doživetja v Dachauu, delo proti režimu tik po vojni in prvo obdobje novega življenja v ZDA,« v uvodu knjige pravi urednik Ivo Jevnikar, ki je bil eden izmed gostov na predstavitvi v Jurjevi dvorani v Stari Loki.

«Predstavitev knjige smo načrtovali že leta 2020, pobudo zanjo pa sta dala urednik in publicist Ivo Jevnikar in Helena Janežič, ki se v Narodni in univerzitetni knjižnici ukvarja z literaturo Slovencev v zamejstvu in po svetu. Če nam pred tremi leti zaradi covida-19 to ni uspelo, pa nam je letos,« je povedal predsednik Kulturno-zgodovinskega društva Lonka Stara Loka Mihael Habicht, eno izmed zgodb pa je prebral Marcel Kokelj.

«Slovenci samo narod izseljencev in skorajda ni družine, ki ne bi imela vsaj ene izseljenske zgodbe. Te zgodbe so prav tako del narodovega spomina, čeprav mnogokrat nepoznane, zamolčane ali pozabljene,« je opozorila predsednica Muzejskega društva Škofja Loka Helena Janežič in dodala: »Takoj po koncu druge svetovne vojne je ozemlje današnje Slovenije zapustila množica ljudi, ki se ni strinjala s komunistično oblastjo, saj jim je ta stregla po življenju. Nekateri pa se kljub prisilni preselitvi v tujino med drugo svetovno vojno v domovino po prihodu tako imenovane svobode niso smeli ali upali vrniti. Med njimi je bil tudi Zdravko Kalan, ki še živi v spominu nekaterih Staroločanov.«

Zdravko Kalan je bil leta 1906 rojen v Motniku, njegov oče pa je bil Janez Kalan, po domače Šimnov iz Virloga. Mati Neža mu je umrla, ko je bil star pet let, imel pa je še dva brata in sestri. Vsi razen sestre Žane so zgodaj umrli, oče pa se je drugič poroči s Terezijo Tratnik, Jurčkovo Rezo s Trnja. Zdravko je vsa leta šolanja najraje hodil domov v Staro Loko. Iz prava je doktoriral leta 1932. Po služenju vojaškega roka v Bileći je srečal svojo bodočo ženo Marijano, s katero je imel kasneje dva otroka, hčerko Majdo in sina Tomaža.

Zdravko ni maral politike, vendar je bil kot pristaš Jugoslavije v stiku z nacionalnim gibanjem pod vodstvom Draže Mihajlovića. Zato so ga ovadili Nemcem, nato pa so ga poslali v koncentracijsko taborišče Dachau. Prav o življenju v Dachauu je v knjigi zapisanih največ zgodb, saj so doživetja iz taborišča nanj naredila velik vtis. Kot je povedala Alenka Puhar, pa so v pomoč raziskovalcem zgodovine o nemških koncentracijskih taboriščih, kar je še danes občutljiva tema.

Ko je Amerika odprla meje za evropske begunce, se je leta 1949 odpravil čez lužo, kjer je imel zanimivo življenjsko pot, ki jo je v uvodu knjige zapisal Tomo Kalan, sin Zdravka Kalana. Šele leta 1956 se mu je v New Yorku pridružila žena Marijana z otrokoma, Zdravko pa je domov na obisk prvič prišel šele kasneje.

Zanimiv podatek je tudi, da je Zdravko Kalan leta 1971 začel znane prosvetne ure pri sv. Cirilu na Osmi cesti. Kot je v svojih spominih na petkovi predstavitvi knjige povedal Zdravkov sorodnik Janez Hafner, je domov na obiske vedno prihajal poleti, saj ni želel zamuditi prosvetnih ur, ki so bile vedno lepo obiskane. Prosvetne ure je vodil do konca življenja, umrl pa je leta 1992. Še malo pred smrtjo se je odločno zavzel za ameriško priznanje samostojne slovenske države.