Lvov, mesto z nenehno menjavo »lastnikov«

Mesto Lvov, prestolnica zahodne Ukrajine, je v svoji dolgi zgodovini doživljalo številne spremembe politične oblasti, na kar kaže tudi njegovo ime, izraženo v najrazličnejših jezikih: ukrajinsko Lviv, rusko Lvov, nemško Lemberg, madžarsko Ilvo, romunsko Liov, krimskotatarsko Ilbav, latinsko Leopolis ...

Mesto Lvov izhaja iz utrdbe na griču, ki jo je sredi 13. stoletja dal zgraditi Danilo, knez Galicije; Ukrajinci mu rečejo tudi kralj. Ta je bila poleg Volinije, kjer je vladal njegov brat Vasilko, ena od dveh dežel, ki sta nastali iz zahodnega dela Kijevske Rus, prve državne tvorbe vzhodnih Slovanov. V 14. stoletju se je čez to ozemlje na skoraj celotno današnjo Ukrajino razširila močna litovska kneževina, ki jo je nato zamenjala poljska kraljevina – obe sta bili sprva tudi med seboj povezani. V začetku 14. stoletja so po prvotnem porazu poljske sile pod vodstvom kralja Kazimirja Velikega (1310–1370) vendarle premagale Ukrajince. In tako se je za zahodno Ukrajino začela dolga in kruta poljska nadvlada, ko so se nenehno pojavljali verski, socialni in etnični spori med naseljenimi ukrajinskimi domačini ter med plemstvom, ki so ga predstavljali Poljaki ter tudi Nemci in Madžari.

Ta dogajanja je literarno-umetniško opisal poljski pisatelj in Nobelov nagrajenec Henryk Sienkiewicz v svojih zgodovinskih romanih, kot so Potop, Z ognjem in mečem in Mali vitez. Dela so po svoje precej enostranska, saj prikazujejo poljske plemiče v najboljši luči, ukrajinske podložnike pa v najslabši. To velja tudi za vodjo upora, hetmana Bogdana Hmelnickega, ki sicer velja za ukrajinskega narodnega junaka. Vendar bi lahko dodali, da so se stvari sčasoma uravnotežile, saj ima v Lvovu svoj spomenik Sienkiewicz, v Kijevu pa Hmelnicki.

Gališko plemstvo je bilo po večini rimskokatoliške vere, domačini pa so bili pravoslavci; pozneje, po letu 1596, so postali člani ukrajinske unijatske katoliške Cerkve s priznavanjem papeža, vendar s pravoslavno obliko obredov. Da bi se izognili poljskemu pritisku, so mnogi ukrajinski domačini zbežali na levi breg Dnepra in tam postali kozaki.

Galicija z Lvovom kot del habsburškega cesarstva

Po prvi delitvi Poljske (1772) je postala Galicija del habsburškega cesarstva, vendar so imeli tam Poljaki še vedno glavno besedo. Tudi med »pomladjo narodov« leta 1848 so pridobili v Avstriji nove pravice predvsem oni, Ukrajinci pa nobenih. Ob propadu habsburške monarhije na koncu prve svetovne vojne je postal Lvov za nekaj dni sedež neodvisne vlade dežele, ki je imela več imen: Rutenija, Zahodna Ukrajina ali Vzhodna Galicija. Toda to vlado so že po nekaj dneh odstranile poljske čete, ki so tako zagotovile nadoblast Poljske tudi nad Lvovom vse do začetka druge svetovne vojne. Mesto so takrat okupirale nemške čete, ki so ostale tam do leta 1944 in med tem po sovjetskih virih povzročile smrt sto na tisoče pripadnikov judovske skupnosti. Zahodno Ukrajino z njenim središčem Lvovom so nato priključili Ukrajinski sovjetski socialistični republiki. Unijatska cerkev je morala pod diktatorjem Stalinom leta 1946 v ilegalo, vendar se je leta 1980 spet pojavila ob »glasnosti« Mihaila Gorbačova in je dobila veliko vlogo v gibanju za ukrajinsko neodvisnost, ki je bilo osredotočeno prav v Lvovu. Ta je resnično zaživel šele 1991 ob razglasitvi neodvisne ukrajinske države.

Življenje v neodvisnosti

Mesto ima ta čas okoli 810.000 prebivalcev, ki v večini uporabljajo ukrajinski jezik; takih z ruskim maternim jezikom je tu precej manj kot v vzhodnem delu države, onkraj Dnepra. Ob vznožju že omenjenega griča se širijo strehe in stolpi stavb, zidanih pretežno v zahodnoevropskem slogu gotike, renesanse, baroka, rokokoja (iz časov poljskega vladanja) in neoklasicizma (iz časov habsburške monarhije). Sicer pa je Lvov tudi živahno univerzitetno in trgovsko središče z delno propadlo industrijo iz sovjetskih časov ter z obsežnimi stanovanjskimi naselji v bližnji okolici.

Glavna mestna ulica, dolga kar šeststo metrov, imenovana Prospekt Svobodi, nas popelje do razkošnega opernega in baletnega gledališča, imenovanega po Ivanu Franku (1856–1916), uglednem zahodnoukrajinskem pesniku, pisatelju in radikalnem socialističnem politiku. Po njem se imenuje tudi osrednji mestni park, ki leži v starem delu Lvova. Najlepši pogled na mesto imamo, če se povzpnemo na Grajski hrib (Zamkova hora), od koder, kot rečeno, samo naselje izvira. Vsekakor si moramo ogledati Lvovski zgodovinski muzej, ki ga najdemo v renesančni Črni hiši, mestni posebnosti iz 16. stoletja. Zanimiva sta zagotovo tudi Nacionalni muzej in Muzej etnografije, umetnosti in obrti. V Lvovu stoji okrog sto cerkva in katedral – od pravoslavne cerkvice svetega Nikolaja iz 13. stoletja do mogočnih katedral rimskokatoliške cerkve iz poljskega obdobja. Tu lahko najdemo tudi zanimivo armensko cerkev. V karmeličanski cerkvi sva si z ženo ogledala zbirko kipov »ukrajinskega Michelangela«, poznobaročnega galicijskega kiparja Johanna Georga Pinsla, ki kažejo poleg izrazitih obrazov kar malo pretirano razgibana oblačila. Staro mestno središče je Unesco po pravici uvrstil v svetovno dediščino.

Ob najinem obisku Lvova sva si ogledala tudi zanimiv Arhitekturni muzej. To je pravzaprav t. i. skansen, postavitev stare podeželske arhitekture na prostem, kjer najdemo množico prikupnih lesenih stavb iz različnih ukrajinskih regij. Krite so s slamo, v njih pa je prvotna oprema: stare zidane peči, štedilniki, pohištvo in najrazličnejše obrtniško-kmečko orodje s statvami vred. V naselju stojita tudi mična lesena cerkvica in šola s starimi okornimi klopmi.

Slovenski zgodovinski stiki z Lvovom

Ob naši pripovedi o Lvovu se spodobi, da se spomnimo tudi na ne tako maloštevilne slovenske zgodovinske stike s tem starodavnim ukrajinskim mestom. Tam je bil po dolgoletnem delovanju v Idriji in Ljubljani zaposlen kot profesor naravoslovja od 1787 do 1805 francoski kirurg in naravoslovec Balthasar Hacquet (1739–1815). V tem mestu je med letoma 1822 in 1827 kot profesor deloval Prešernov prijatelj, jezikoslovec, literarni zgodovinar in književni kritik Matija Čop (1797–1835). Tam je predaval profesor matematike France Močnik (1814–1892), pisec več matematičnih učbenikov in šolski nadzornik.

Ne gre pozabiti Lvovčana Ivana Boberskega (1873–1947), »očeta ukrajinske športne vzgoje«, avtorja številnih strokovnih knjig, še posebej del o ukrajinskem sokolstvu in angleškem skavtskem gibanju. Bil je član vlade Ukrajinske narodne republike. Pred boljševiki se je umaknil sprva v ZDA in Kanado, kjer je deloval kot ukrajinski predstavnik. Leta 1932 se je vrnil v Evropo ter zaživel v našem Tržiču, kjer je tudi umrl – 23. septembra 2020 so mu ob sodelovanju ukrajinskega veleposlaništva odkrili spominsko ploščo na hiši v Tržiču, v kateri je živel.

Ko govorimo o zahodnoukrajinski pokrajini Galiciji, ne moremo mimo žalostnega zgodovinskega spomina iz prve svetovne vojne, ko so prav tam trpeli v strelskih jarkih mnogi slovenski fantje in možje v nesmiselnih bojih »za vero, dom, cesarja«. Mnogi so za to dali svoja življenja, o čemer pričajo številne spominske plošče z njihovimi imeni, ki jih je mogoče videti pred vhodi veliko naših cerkva. Podobne težke preizkušnje so v tem delu Ukrajine doživljali nekateri Slovenci tudi med drugo svetovno vojno kot nemški mobiliziranci.

Če je bilo temu lepemu ukrajinskemu mestu prizaneseno z rušenjem v drugi svetovni vojni, je pa zato postalo ta čas eden od ciljev neusmiljenega raketnega obstreljevanja vzhodnih »bratov«. Lahko samo upamo, da bo tega nesmiselnega vojaškega dogajanja čim prej konec.