Tuzelski kanton

Muzej pod milim nebom (4)

Etno avlija Mačkovac je – kot pove že ime – muzej pod milim nebom. Čeprav lahko priznamo, da nas večina ob omembi »etno avlija« (etno dvorišče) pomisli na bosanske dobrote, pod katerimi se zašibijo mize. Šele potem razmišljamo o tem, kaj vse bi lahko pravzaprav spadalo pod besedo etno.

Omenjena Avlija leži na poti iz smeri rudarskega mesta Banovići proti notranjosti planine Konjuh ob reki Oskova. Od mesta je oddaljena dobrih pet kilometrov. In že na parkirišču Etno avlije Mačkovac obiskovalca pozdravi zanimiv pogled na razstavljene starodobnike »fičke«. Ko pa skozi glavni vhod stopimo na »dvorišče«, doživimo pravo bosansko vzdušje. Obiskovalec dobi občutek, da se je vrnil za vsaj nekaj desetletij v preteklost. Dvorišče obdajajo stare bosanske hiše oziroma tako imenovane šeperuše in vodenice, delavnice, objekti, ki so narejeni tako, kot so bili videti včasih. Poleg tega pa je dvorišče polno starih avtentičnih predmetov, predvsem takšnih, ki so jih nekoč uporabljali v gospodinjstvih. Tu ima sedež tudi Zavijačni muzej, ki premore več kot trideset tisoč eksponatov. Na ogled lepo število muzejskih predmetov, ročnih del, tapiserij, keramike, imajo pa tudi izjemno zbirko starih knjig, dokumentov in zapisov, ki so stari več kot dvesto let. In potem pride na vrsto tisto, ob čemer se Slovencu kar zasvetijo oči: okušate lahko pravo bosansko hrano, ki jo pripravijo na odprtem ognjišču, popijete kavo v starinski kavarni, prisluhnete žuborenju vode ter žvrgolenju ptic – Etno avlija Mačkovac namreč leži ob reki, kar ji daje še poseben čar.

Ker smo bili v »avliji« na obisku ravno v času ramadana, je bil ob našem prihodu popoldne gostinski del prazen, polniti se je začel ob večernih urah. Ob glasbenem duetu smo začeli pozno kosilo s pravo bosansko čorbo, ni manjkalo mesa iz sača, na voljo so bile pite različnih okusov, tudi burek se je znašel med postreženim. Na koncu pa so seveda na mizo prispele njihove tipične sladice, med katerimi so nam še najbližje baklave, navdušile pa so nas tudi bosanske tulumbe, ocvrte palčke paljenega testa, prelite z zelo sladkim sirupom. Bosanska »šljiva«, kot imenujejo žganje, je pri njih pijača dobrodošlice, kahva (kava) pa je sploh vedno dobrodošla.

(Se nadaljuje)