Votla gora

Cuel de la Baretta (1522 m n. m.) – Skrajni zahod Zahodnih Julijskih Alp, ki teče od Montaža čez Zabuš do Strme peči in se zaključi v divjini prepadnih strmali, kjer se k nebu pnejo vrhovi, ki v imenu nosijo besedo Jovet.

Danes bomo obiskali divji in strm svet, ki leži zahodno od Strme peči. To je svet, kamor vodi le ena markirana pot. Vrh Cuel de la Baretta je sicer nemarkiran, s svojimi 1522 metri nizek, a izjemno razgleden. Z njegovega temena se nam odpre pogled v krušljive in težko dostopne strmali t. i. Jovetov. Možnost za vzpon na Cuel de la Baretto sta dve: ena iz vasice Patoc v Reklanski dolini, druga iz zaselka Cadramazzo v t. i. Železni dolini (Canal del Farro). Mi se bomo na vrh povzpeli iz Cadramazza. Mimo Tablje/Pontebbe se peljemo proti Klužam/Chiusa Forte. Približno dva kilometra pred Klužami zagledamo na levi strani brv, ki vodi čez reko Belo, ob cesti pa manjše parkirišče, kjer parkiramo. Previdno prečkamo cesto, prečimo reko in se usmerimo na pot št. 619. Gre za nekdanjo mulatjero, ki se pretkano vije po pobočjih soteske reke Cadramazzo. Steza je ponekod izjemno ozka, sicer pa nadvse udobna. Drzni in globoki pogledi v dno soteske terjajo trden in zanesljiv korak. Izjemno lepa pot se nekje na višini 1250 m priključi poti št. 620, ki pripelje iz vasi Patoc. Drznost poti tukaj spremeni svoj značaj, saj postane široka in s soncem obsijana. Široka pot nas vodi skozi bukov gozd in z vsakim višinskim metrom so vidnejši in vse bolj ohranjeni ostanki vojaških objektov iz prve svetovne vojne.

Cuel de la Baretta je izjemen razglednik. Z ene strani »Baretko« gleda Kugyjev orjaški zmaj, Montaž, z druge strani brega Železne doline pa težje dostopen karnijski mogočnež Zuc dal Bor. Severno leži zahodni del Naborjetskih gora, na jugovzhodu so divji in nedostopni Joveti, na jugu pa razgled zaključujejo Julijske Predalpe, predvsem Javor in Lopič. Ne toliko razgled z vrha, kot strateška točka gore, je bil razlog, da so si na vrhu Italijani med prvo svetovno vojno uredili topniško trdnjavo in z nje obstreljevali avstrijske položaje v Kanalski dolini. Razsežnost ohranjene utrdbe je izjemna, saj je bila zvrtana pod celo dolžino vršnega dela gora, s samostojnimi kavernami za topniške položaje. Predlagam, da si na vrhu ogledamo ostaline stavb in sistem rovov. Mrkobni in temni so podzemni prostori, ki so bili namenjeni tako topništvu kot tudi vojaški posadki. Nedoumljivo in težko predstavljivo!

Najbolj udobno je, če z vrha sestopimo do doline po poti vzpona. Varianta je tudi, da sestopimo po poti 620 v vasico Patoc, kjer sestop nadaljujemo po soteski potoka Patoc vse do vasi Raccolana, kjer se po urejeni kolesarski stezi vrnemo do izhodišča. A ta pot nam bo vzela precej več časa in tudi sestop ob potoku Patoc je pogosto otežen in občasno tudi neprehoden zaradi izjemno krušljivega terena. Preden se lotimo omenjene poti, preverimo stanje poti na spletnih straneh planinske zveze Furlanije Julijske Krajine.

Nadmorska višina: 1522 m
Višinska razlika: 1100 m
Trajanje: 5 ur
Zahtevnost: 3 / 5