V Adergasu sprejeli begunce

V adergaškem samostanu, kjer lahko prenoči do sto oseb, so že dvakrat namestili večjo skupino beguncev iz Ukrajine.

Adergas – V Sloveniji je trenutno več kot pet tisoč ukrajinskih beguncev, precej pa se jih je v minulih dveh mesecih in pol, kolikor že traja vojna v tej državi, pri nas ustavilo le za krajši čas, preden so pot nadaljevali v druge države Evropske unije.

Dve takšni skupini je pred časom gostil župnik Slavko Kalan, ki lahko v prostorih nekdanjega samostana v Adergasu namesti do sto oseb. »Večinoma je šlo za ženske in otroke, ki so bili namenjeni v države zahodne Evrope, denimo v Francijo ali Španijo. Ker imamo na voljo sto postelj ter dovolj kopalnic in stranišč, smo seveda lahko ponudili takšno pomoč,« nam je povedal Slavko Kalan, ki je ob tem poudaril, da jim je pri organizaciji precej pomagala Slovenska karitas pa tudi lokalna skupnost in druge pristojne službe, ki so poskrbele, da je vse potekalo, kot mora. Tako so denimo vse nastanjene begunce tudi testirali na okužbo s covidom-19, veliko solidarnost z Ukrajinci pa so pokazali domačini, ki so darovali obleke, odeje, igrače in druge potrebščine, ki bi gostom lahko prišle prav.

»Adergas je majhna vas, a so se domačini zelo izkazali. Mladi so se povezali in celo naredili skupino za pomoč beguncem, marsikdo pa je pomagal tudi z delom v kuhinji in spalnicah. Konec koncev je bilo treba pripraviti sto postelj, kar ni ravno mala malica. Vključili so se člani cerkljanske Karitas in Kulturnega društva Pod lipo, pomagala pa je tudi občina z županom Francem Čebuljem, ki je obljubil pomoč pri kritju nekaterih stroškov,« nam je še povedal Kalan.

Brez težav je potekala tudi komunikacija z begunci. Nekateri so govorili angleško ali špansko, kot nam je povedal župnik Slavko Kalan, pa so se lahko sporazumeli tudi, če so počasi govorili slovensko oziroma ukrajinsko. Zgodbe, ki so jih pripovedovali, pa so bile žalostne. »Neki fantek je ravno pri nas praznoval prvi rojstni dan. A praznovati daleč od doma, v strahu pred prihodnostjo in zavedanju, da je njegov oče nekje na bojišču, ni bilo lahko,« nam je še povedal sogovornik, ki je dodal, da jih je najbolj skrbela negotovost, s katero se srečujejo, saj konca vojne še ni videti.

A kot poudarja, vrata samostana v Adergasu ostajajo odprta tudi za morebitne prihodnje skupine beguncev, ki bi jih pot pripeljala mimo teh krajev.