Harkov, od kozaške trdnjave do ukrajinske prestolnice

Reka Dneper je že od pamtiveka odločilno vplivala na življenje tamkajšnjih prebivalcev. Ta 2000-kilometrski veletok deli njihovo domovino na dve polovici, na levobrežno vzhodno in desnobrežno zahodno Ukrajino. Vzhodno ozemlje je bilo po mongolskih vdorih in poznejšem »tatarskem jarmu« v 13. stoletju dodobra opustošeno in ga tisti čas niso zaman imenovali Dikoje polje, torej Divje polje. To neposeljeno ozemlje so si sčasoma prisvojili moskovski vladarji, medtem ko si je zahodni del prilastila litovsko-poljska kneževina. V naslednjih obdobjih so mnogi ukrajinski podložniki izkoriščevalskega poljskega plemstva, t. i. šlahte, pribežali čez Dneper v domala neposeljeno Divje polje. Pridružili so se jim tudi različni drugi priseljenci iz marsikdaj propadlih stanov – duhovniki, plemiči, trgovci. Tam so začeli obdelovati zemljo; ukvarjali so se tudi z lovom in ribolovom. Sami so skrbeli za obrambo pred tujimi vpadi, zlasti Tatarov, čez južne meje. Poimenovali so se kozaki, in ker so bili sprva brez zemljiške gospode, so svoji razmeroma svobodni domovini rekli »Slobodskaya Ukraina« – ta je posebej obsegala spodnji tok Dnepra kot Zaporoška Seč (ukr. Sič).

Nastanek Harkova

Sčasoma so se v tem koncu razvile manjše naselbine in tako je leta 1650 ob sotočju rek Harkov in Lopad nastala utrjena kozaška vojaška postojanka in okrog nje kmalu za tem mestece z imenom večje reke – Harkov (ukr. Harkiv). Sprva se ruska carska oblast ni kaj prida vmešavala v kozaško samoupravo, ki jo je vodil izvoljeni hetman. Leta 1770 pa je carica Katarina II. to ukinila in po vsem ruskem ozemlju uvedla upravo gubernij. Ta vladarica, sama po rodu Nemka, je prepovedala uporabo ukrajinskega jezika v javnih ustanovah, kar je bil zgolj eden od mnogih carskih »ukazov«, s katerimi so moskovske oblasti skušale vse do prve svetovne vojne zatreti ukrajinščino kot jezik, ki bi bil enakovreden ruščini. Navsezadnje celo danes tako ugleden ruski pisatelj, kot je Aleksander Solženicin, sodi, »da bo potrebnih še veliko desetletij, da se bo ukrajinska kultura dvignila na mednarodni nivo.«

Harkov je postal ne le upravno, marveč tudi obrtno-trgovsko in kulturno središče gubernije, tako da je bil ob koncu 19. stoletja že kar eno največjih mest carske Rusije. Tu se je začela razvijati močna industrija, ki je z odpravo tlačanstva (šele l. 1861!) pridobila s podeželja, tudi ruskega, obilo delovne sile. Z rusko revolucijo leta 1918 je bilo seveda konec tradicionalnih, pogosto krivičnih družbenih razmerij in leta 1922 se je začela »socialistična izgradnja« sovjetske Ukrajine, v kateri je bil Harkov njena prestolnica vse do 1934. leta, ko so to čast spet vrnili starodavnemu Kijevu. V tem času se je močno razvilo tehnično izobraževanje na različnih stopnjah, povezano z vse večjo industrializacijo. Ob gradbenem zagonu so uničili marsikatero arhitekturno pričo preteklosti, za kar so bili še posebno »pripravni« različni religiozni objekti. V tridesetih letih prejšnjega stoletja tudi meščanom Harkova ni bilo prizaneseno z »golodomorom«, neizmerno lakoto zaradi nasilnih stalinističnih rekvizicij žita, kar se je ironično dogajalo v dotakratni »žitnici Evrope.«

Med drugo svetovno vojno, ko je nemška armada okupirala celotno ukrajinsko ozemlje, so potekale hude bitke z Rdečo armado prav za Harkov, ki je bil tako v veliki meri porušen. O teh hudih časih pričata pred Zgodovinskim muzejem tudi tanka iz obeh svetovnih vojn ... Žal pa doživlja to lepo mesto prav v času pisanja tega prispevka novo barbarsko uničevanje, ki ga povzročajo temne sile z »bratskega« vzhoda.

Novo življenje v »nezaležnosti«

Po propadu totalitarnega sovjetskega režima 1991. leta je tudi poldrugomilijonski Harkov doživel novo življenje v neodvisnosti (ukr. nezaležnosti) kot eno največjih industrijskih, trgovskih, znanstvenih in kulturnih središč mlade države. V njenih vzhodnih delih naj bi živela večina od 22 odstotkov prebivalstva ruske narodnosti, kolikor ga ima Ukrajina. Med obema narodoma se je sčasoma spletlo veliko prijateljskih in celo družinskih vezi. Pred desetletji so bili tudi mnogi napisi na cestnih znakih tako v ukrajinščini kot v ruščini. Pravijo, da je to mesto mladih ljudi, ki študirajo na uglednih univerzitetnih in visokošolskih ustanovah; navsezadnje pa je bila prav v Harkovu 1805. leta ustanovljena prva ukrajinska univerza.

Z ženo stojiva v rodnem mestu mojega očeta pred mogočnim spomenikom njihovega najbolj čaščenega pesnika Tarasa Ševčenka (1814–1861). Ob njegovem vznožju je mogoče občudovati skulpturo postav iz ukrajinske zgodovine.

Sicer je najstarejša stavba mesta Katedrala Marije zavetnice (Pokrovskij sabor) iz leta 1689 z zgornjo poletno in spodnjo zimsko cerkvijo. Le nekaj korakov stran stoji Katedrala vnebovzetja (Uspenskij sabor) s stolpom iz leta 1821, ki so ga postavili v spomin na zmago nad Napoleonom. Katedrala oznanjenja (Blagoviščenskij kafedralnij sabor) onkraj reke z zanimivim rdeče-belim vzorcem je bila zgrajena po arhitektonskem vzorcu znamenite Hagije Sofije v Carigradu.

Ustavimo se še na Trgu svobode, ki sodi med največje na svetu in je bil zato v sovjetskih časih zelo pripraven za različne parade, danes pa prirejajo na njem poletne koncerte. Na eni strani ga omejuje monumentalna stavba nekdanjega Gasproma, zdaj univerzitetne ustanove. Menda je v zgodovini arhitekture znana kot lep primer sovjetskega konstruktivizma, ki ga je pozneje v državi nadomestil kičasti stalinski »slaščičarski« slog, kakršnega lahko vidimo zlasti v Moskvi.