Kariero končal z zmago

Klemen Bauer, najstarejši v naši biatlonski reprezentanci, je zaključil kariero. »Odločitev sem sprejel že pred začetkom tega olimpijskega cikla,« je povedal Ihanec. Zanimivo: sam je zaključil profesionalno športno pot, v SK Ihan pa vpisal sina.

Ihan – Klemen Bauer je pri 36 letih končal svojo dolgo biatlonsko kariero. V njej je zabeležil 399 startov v svetovnem pokalu, v katerem je prvič nastopil leta 2006. Skupno je bil najvišje v sezoni 2009/2010 na dvajsetem mestu. Nastopil je na štirih olimpijskih igrah. V Vancouvru leta 2010 je bil v sprintu na četrtem mestu zelo blizu medalji. Kot član mešane štafete jo je osvojil leta 2012 na svetovnem prvenstvu v Ruhpoldingu, in sicer srebrno. Peti je bil tam na posamični tekmi. Športnik iz Ihana, član SK Ihan, je v pogovoru med drugim obujal spomine na preteklost in se ozrl tudi v prihodnost.

Odločili ste se za konec kariere. Je bila odločitev težka?

Ni bila težka, saj sem imel to misel v glavi že kar nekaj časa. Če sem iskren, bi lahko rekel, da sem se že pred začetkom tega olimpijskega cikla nekako odločil, da po tej sezoni zaključim. Bil sem pripravljen. Vedel sem, da bo prej ali slej prišel ta dan. Mislim, da je čas pravi, vse skupaj se je lepo izšlo. Zadnji del sezone svetovnega pokala je bil simboličen v marsikaterem pogledu. Kontiolahti je eno mojih najljubših prizorišč ali celo najljubše, v Estoniji so bile prvič tekme svetovnega pokala in sem bil navdušen, za piko na i pa še znameniti Holmenkollen nad Oslom. Bilo je izjemno vzdušje, lepo ... Od domačih navijačev sem se poslovil na Pokljuki na tekmi državnega prvenstva s skupinskim startom in osvojil nov naslov prvaka. Ob meni sta bila na stopničkah še Matic Repnik in Lovro Planko, ki sta oba prav tako iz SK Ihan. Prišel je tudi Jakov Fak in me prijetno presenetil. Z družino smo bili cel podaljšan konec tedna na Pokljuki in se na ta način poslovili tudi od zime.

Sezono ste zagotovo načrtovali drugače. Zaradi osebne odločitve, da se ne boste cepili proti covidu-19, ste ostali brez olimpijskih iger.

Lepo bi bilo, če bi nastopil še na svojih petih olimpijskih igrah in se boril za lepe uvrstitve. To je bil tudi cilj tega ciklusa, ki sem ga imel v mislih še pred sezono. Potem se je odvilo, kot se je. Sprejel sem odločitev, da se ne bom cepil – povsem zavestno, brez kakršnegakoli obžalovanja.

Ste startno številko slekli za vedno ali vas bomo še videvali na domačih tekmah?

Kar se biatlona tiče, je zelo malo verjetno, da me boste še videli na kakšni resni tekmi. Bolj verjetno na kakšnem rekreativnem tekaškem ali kolesarskem maratonu – za dušo. Športno ostajam aktiven, kolikor mi bo čas to dopuščal. Aktiven življenjski slog živimo tudi z družino.

Kako bi na kratko povzeli svojo kariero?

Zdi se mi, da je šla zelo hitro. Veliko je tekmovalcev, ki veliko obetajo, potem pa leta kar gredo. Tudi pri meni se je tako dogajalo. Prehod iz mladinske kategorije v člansko je bil zelo uspešen, potem pa se je malo ustavilo, ni bilo pričakovanega napredka, predvsem zaradi mojega slabšega dela, ki je psihološko-strelski. Če gledamo samo z rezultatske plati, me je to celotno kariero zelo teplo. Zaradi tega mi je kdaj žal, ker vem, da bi bilo lahko precej bolje. Vse to je pokazal tudi zadnji del sezone. Nastopil sem dobro fizično pripravljen, motiviran, ponovila pa se je zgodba iz celotne kariere. Sedemdesetodstotna strelska uspešnost je bistveno premalo za dobre rezultate, kar bi ob moji fizični pripravljenosti bilo povsem realno dosegljivo. V karieri sem poskušal različne stvari, da bi to spremenil, a določene je očitno težko spremeniti, nanje vplivati. Športnik ima različne predispozicije. Psihična komponenta, osredotočenost, odločnost, koncentracija so tisto, kar je bilo pri meni šibkejše. Kolikor sem lahko, sem to nadomeščal z drugimi lastnostmi, ki so mi bile dane, kot sta toleranca za trpljenje in vztrajnost. Na neki točki sem se s tem sprijaznil in kljub vsemu skušal izvleči čim več. Večkrat sem že rekel, da šport ni igra na srečo, vsaj biatlon ne. V celotni karieri bi lahko bila kakšna strelska ničla več. Na posamičnih tekmah mi je samo trikrat uspelo zadeti vse tarče. Ne glede na to je za mano solidna kariera, lahko pa si samo predstavljam, kako bi bilo, če bi bil odstotek strelske uspešnosti vsaj malo višji.

Vam največ pomeni četrto mesto z olimpijskih iger?

Bolj kot na rezultate sem ponosen, da sem bil ves čas zraven, da sva kasneje tudi z Jakovom skrbela, da je bil slovenski biatlon na zemljevidu. Poudaril bi obdobje, ko smo bili v mešanih štafetah konkurenčni, kasneje tudi v moških, ko smo presenetili velesile, bili od četrtega do šestega mesta na treh svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah v Sočiju. Posamično je bilo veliko odličnih uvrstitev blizu najboljšim trem, ki pa imajo nekaj grenkega priokusa. Bil sem peti na svetovnem prvenstvu z majhnim zaostankom. Ko zaključiš kariero, je to zgodovina. Več mi pomeni, da sem bil lahko vzor mladim, da se je tudi zaradi mene morda kakšen fant ali dekle začelo ukvarjati z biatlonom; da so videli, da se da.

Kako gledate na prihodnost biatlona pri nas? Letošnja sezona ni bila najboljša.

Sliko je treba pogledati širše. Dogaja se menjava generacij. Kar trije mladinci so že vpeti v svetovni pokal, Jakov je veliko manjkal zaradi bolezni. Potrebnega bo še nekaj potrpljenja, vztrajanja mladih tekmovalcev. Zakaj se ne bi zgodil še en preporod? Naši mladi biatlonci in biatlonke že kar nekaj let nosijo medalje z mladinskih svetovnih prvenstev. Čez noč pa v svetovnem pokalu redkokomu uspe.

Boste ostali vpeti v biatlonu, kakšni so vaši načrti za »drugo kariero«?

Najprej si bom vzel nekaj časa zase, za družino, da zbistrim misli, pogledam vse skupaj še z druge strani. Trenutno nisem načrtoval, da bi ostal vpet v biatlon, sploh ne kot trener. Tudi v prihodnje se ne vidim v tej vlogi, čeprav nikoli ne reci nikoli. Bom pa zagotovo na razpolago tekmovalcem ali zvezi, če bi me potrebovali. Kar nekaj časa mi vzame obnova 150 let stare spomeniško zaščitene hiše v Beli krajini. Delo me zelo veseli. Upam, da bo obnova letos končana.

Imate dva otroka. Je starejši že kaj vpet v šport?

Imam dva sinova. Mlajši ima deset mesecev, starejši pa sedem let, hodi v drugi razred. Rad ima šport. Prav zanimivo, da je sedaj, ko sem jaz zaključil kariero, izrazil željo, da bi se vpisal v SK Ihan. Enkrat je že bil na treningu.