V sosedski pomoči skrito delo na črno?

V vrtincu nezadovoljstva z vladnimi odločitvami se je na referendumu znašel tudi zakon o preprečevanju zaposlovanja in dela na črno. Največ prahu je dvignilo določilo o sosedski pomoči.

Kranj - Kaj je zakonodajalec z zakonom sploh želel doseči?

»Vsaka država dovoljuje določen obseg sive ekonomije, medtem ko pa sta delo in zaposlovanje na črno nedopustna. Z novim zakonom smo želeli to področje jasneje opredeliti, okrepiti nadzor, uvesti višje kazni in obenem prispevati k spremembi naše miselnost, povezane s tem družbenim pojavom. Če bo denimo podjetje, ki ga zalotijo, da na črno zaposluje delavca, plačalo šest tisoč evrov kazni in direktor tisoč petsto evrov, ga moral zaposliti in plačati prispevke za tri mesece nazaj, bo dobro premislil, ali se to splača. Žal na tem področju vlada hipokrizija: vsi želimo, da država stopi na prste delu in zaposlovanju na črno, hkrati pa s svojim ravnanjem »skrbimo«, da se ta pojav ne izkorenini,« pravi Zoran Kotolenko z Direktorata za trg dela in zaposlovanja Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.

Radovan Žerjav, prvak stranke SLS, sicer meni, da delo na črno predstavlja problem, vendar se je treba skoncentrirati na tisti del, ki ga lahko preganjamo z inšpekcijami in drugimi pristojnimi organi: »Po nekaterih ocenah naj bi bilo približno deset milijard rezerve v delu na črno, kar dve milijardi DDV-ja naj bi tako izpadlo iz državnega proračuna. Če to primerjamo s pobranim DDV leta 2010 (2,6 milijarde evrov), se mi te ocene zdijo pretirane. Ne znam si predstavljati, da bi v Sloveniji pobrali skoraj samo polovico DDV. Če pa je to res, bi bilo treba takoj zamenjati celotno davčno upravo, vse inšpektorje in inšpekcijske službe. V tem smislu problema dela na črno ne bo rešil zakon, kakršnega je sprejela koalicija.«

SLS in tudi druge opozicijske stranke zakonu v največji meri nasprotujejo zaradi določil, ki jih ta uvaja v zvezi s sosedsko pomočjo, češ da grobo posega v tradicionalno dobre medsosedske odnose, ki smo jih vselej krepili tako, da smo si pomagali z delom. Bojan Homan, predsednik regijske koordinacije stranke SDS za Gorenjsko: »Sosedje si med seboj pomagamo, odkar pomnimo, ko denimo sosed obnavlja stanovanje ali hišo. Čeprav sicer opravljamo dejavnost na tem področju, bomo sosedu seveda takoj priskočili na pomoč. Menim, da to ni delo na črno, pač pa krepitev dobrih medsosedskih odnosov. Vlada Boruta Pahorja naj raje poskrbi za kaznovanje tajkunov in tistih, ki so protipravno prišli do premoženja. Sosedska pomoč pa je v času krize, ki je najbolj prizadela malega človeka, še bolj dobrodošla.«

Sosedska pomoč sodi med izjeme tega zakona in ni delo na črno, pravi Zoran Kotolenko. Sosed sosedu lahko pomaga pri vseh opravilih, razen če ima eden od njiju registrirano pridobitno dejavnost. Tudi pomoč med takšnima dvema sosedoma je mogoča, a brez plačila in če delo ni vezano na dejavnost, ki jo ima nekdo registrirano kot pridobitno ter se delo ne opravlja na nepremičninah ali premičninah, ki se uporabljajo za opravljanje te dejavnosti. Izkušnje kažejo, da gre v primerih, ko sosed sosedu naredi uslugo, zelo redko res za uslugo, v največ primerih gre za delo na črno, trdi Kotolenko.

Kako pa o zakonu razmišlja Davorina Pirc, ki vodi (zakonu naklonjeno koalicijsko stranko) LDS na Gorenjskem? »Delo na črno hromi ekonomijo. Če je včasih veljalo, da smo Slovenci po neki habsburški logiki vselej pripravljeni dati cesarju, kar je cesarjevega, se danes ob podatkih, koliko je dela na črno, sprašujem, koliko to sploh še drži. Novosti glede sosedske pomoči, ki je bila sicer urejena že v starem zakonu, pa so naletele na velik odpor in bi bilo nemara bolj smiselno, če zakonodajalec v to ne bi posegel, kajti zakon sicer ni slab. Sama si kot podjetnica želim enakovrednih pogojev poslovanja, ne pa da se nekateri izogibajo davkom, verjamem pa, da je težje narediti red v času krize.«