Naši v Ukrajini, Ukrajinci pri nas

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 13. april 2022 / 14:42

Ob sedanji vojni v Ukrajini lahko obudimo tudi spomin na dejstvo, da se je med prvo svetovno vojno veliko Slovencev bojevalo na avstrijsko-ruski fronti, ta pa je potekala v glavnem na ozemlju današnje Ukrajine. Po vojni in revoluciji pa se je veliko emigrantov iz Ukrajine zateklo v Kraljevino SHS …

Veliko je bilo »naših v Ukrajini«. Kot primer navajam najprej dva odlomka iz spominov na vojaško odisejado po ukrajinskih bojiščih, ki jih je po vojni napisal akademski slikar Franjo Kopača, oče arhitekta Vlasta Kopača. Oba sta bila po rodu Žirovca. Kot primer »Ukrajincev pri nas« pa navajam zgodbo emigrantov, ki so se po vojni in revoluciji zatekli v Kraljevino SHS, kralj Aleksander pa jih je poslal varovat rapalsko mejo. več kot dvajset jih je prišlo tudi v Žiri.

Na fronti in v Hersonu

Najprej odlomek s fronte. »Ko sem obšel svoj odsek, mi nenadoma spodrsne. Pogledam, kaj je. Na čevljih sem imel čudno oblogo; ko jo z roko odtrgam, sem videl, da so bili še topli človeški možgani. Po tistem dalj časa nisem mogel ne videti ne jesti mesa. Ubiti vojak je obležal s popolnoma zgorelim gornjim delom telesa, ostalo je samo črno okostje. V nahrbtniku je nosil naboje. Vanje je priletela krogla, in ko so eksplodirali, je pri živem telesu zgorel do pasu. Dva sta se ravno pogovarjala, kdaj prenehajo te muke, ko zatuli mimo nas šrapnel in odnese enemu polovico glave. Podobnih primerov je bilo vedno več. Popolnoma sem otopel in sploh nisem več mislil, ali se lahko vrnem še kdaj živ od tam. Dva meseca se že nisem preoblekel, ne sezul čevljev, ne umil. Mojega slugo je raznesla granata z mojim nahrbtnikom vred. Brusilov je pritiskal vedno huje. V tem so nam prišli na pomoč Nemci. Ravno pravi čas; v eni sami noči so Rusi kar sedemnajstkrat zaporedoma navalili na našo redko vrsto. Proti jutru so napadli kozaki. Zlezel sem toliko iz jarka, da sem videl, kako so se valile njihove čete na desni strani skozi vrzel, ki so jo ponoči v naših vrstah napravile ruske granate. V tem hipu trešči zraven mene. Videl sem silen blisk in slišal strahovit pok, nato pa čudno brnenje v glavi, jaz pa sem padal in padal v neko temo in tišino. Ko se mi je vrnila zavest, sem ležal na dnu strelskega jarka, na meni pa drugi. S težavo sem se izvlekel izpod trupel, živ sem bil le sam v celi kopici. Drugega nisem slišal kakor čudno brnenje v glavi. Na levo oko nisem videl. Bolel me je cel život, kot da bi bili na meni mlatili. Odplazil sem se po jarku nazaj, prek trupel ruskih, naših in nemških vojakov. Ko sem se priplazil nazaj pod hrib, kjer je imel poveljstvo stotnik, poveljnik našega bataljona, sem pri njem našel še dva tovariša poročnika. Od 22 oficirjev smo ostali štirje: stotnik Joseph, nadporočnik baron Lalič, ki je bil hudo ranjen v trebuh od kosa granate, poročnik Formanek, ranjen v nogo, in jaz. Stotnik je jokal. Bil je sicer Nemec po rodu, a bil je vendar človek, ki ni poznal razlike med Slovani in Nemci, zraven pa je bil silen nasprotnik vojne in Avstrije. Kam sem bil ranjen, nisem vedel, cela glava me je bolela, videl nisem na levo oko, ne slišal na levo uho. Leva roka mi je visela ob strani kot mrtva in desna noga me je zelo bolela. Ko sem se malo okrepčal z rumom, ki mi ga je ponudil stotnik, sem se odpravil dalje …«

Po ruski revoluciji in premirju je avstrijska vojska ostala v Ukrajini in čakala na nadaljnji razplet. »Privadil sem se kmalu Hersona in njegovih prebivalcev. Živeli smo imenitno, stradanja je bilo konec. Motivov za moj polkovni album je bilo polno, cele dneve sem hodil naokoli, včasih me niso videli po nekaj dni pri polku. Seznanil sem se z bogatim židovskim trgovcem, ki je pri meni naročil svoj portret. Povabljen sem bil večkrat k njemu na čaj. Pri njih se je začel čaj piti okoli štirih popoldne, končal pa opolnoči. Koliko je bilo vsakovrstnih jedi in pijač, kar je bilo pa vse postransko, glavno je bil čaj. Zaupal mi je popolnoma, ko je spoznal moje mišljenje. Rekel je, da so vsi branilci Hersona ostali v mestu, samo orožje so poskrili, medtem ko smo mi vkorakali. Z onim kozakom, s katerim sva se prvi dan našla pred kavarno, kjer sva potem skupaj pila, sva se srečevala vsak dan, postala sva prijatelja. Povedal mi je pozneje, da je bil on vodja čet, ki so branile civilno prebivalstvo. Povedal mi je nadalje, kje se dobi hrana in pijača in kje se zadovoljijo druge telesne potrebe. Vsem se pa ni tako dobro godilo, posebno so sovražili Madžare in Nemce, s katerimi so imeli z galicijske fronte slabe izkušnje. Jaz sem živel kakor v letovišču …« (Vir: Franjo Kopač, Matevžkov malar, Žiri-Ljubljana, 2017, str. 57–58, 65.)

Žirovski Ukrajinci

Za katere Ukrajince gre? Gre za vojake in častnike iz ukrajinske »kontrarevolucionarne« vojske ruskega carskega generala Wrangla, ki ji je uspelo pred Rdečo armado po morju zbežati iz Ukrajine in se zateči v Kraljevino SHS, kamor jo je naklonjeno sprejel kralj Aleksander, nekdanji gojenec carskih vojaških šol. Del teh vojakov je poslal službovat na državne meje in tako jih je okrog leta 1920 več kot dvajset prišlo v Žiri. Ker so bili ti možje večinoma iz Ukrajine in čeprav so bili med njimi tudi ukrajinski Rusi (o tem pričajo priimki), so Žirovci kar vsem rekli »Ukrajinci«. Gre torej za žirovske Ukrajince. V spominu se je ohranilo devet priimkov: Demoke(jev), Gluhodedov, Horovic, Ivanov, Kozlov, Lubsky, Petrosenko, Ponomarenko, Razovajev. Sedem med njimi je takih, da so se tu oženili, si ustvarili družine oziroma zapustili potomce: Ivan Gluhodedov, Štefan Herovec (najbrž je bil prvotno Horowitz, kar je pogosti vzhodnoevropski judovski priimek, zapisan v jidišu), Matej Ivanov, Nikolaj Kozlov, Štefan Lubskij, Timotej Ponomarenko, Mihail Razovajev. V Žirovko nesrečno zaljubljeni Peter Petrosenko je naredil samomor. Demoke(jev) se je pri petju v cerkvi izkazal kot mogočen basist, a je kmalu odšel … Ti prišleki, danes bi rekli »migranti«, so oplemenitili žirovsko kri, nekateri od njihovih potomcev so prav znameniti: slikar samouk Ivan Gluhodedov (sin Ivana), pisatelj Miha Mazzini (vnuk Mihaila Razovajeva, po katerem ima tudi ime), kajakašica Špela Ponomarenko (pravnukinja Timoteja) …

(Vir: Miha Naglič, Žirovski besednjak, geslo Ukrajinci, Žiri, 2019, str. 508.)