Ukrajina, razpeta med Vzhodom in Zahodom

Besedilo: Jurij Kurillo
Kategorija: GG Plus / torek, 12. april 2022 / 15:32

Ta kratki in dragoceni prikaz ukrajinske zgodovine je posebej za ta Snovanja napisal doktor Jurij Kurillo, zdravnik v pokoju. Njegov oče se je po prvi svetovni vojni kot emigrant pred boljševiki zatekel v Kraljevino SHS in se poročil s Slovenko. Tako je tudi avtor tega članka eden od nasledkov burne ukrajinske zgodovine …

Ob zdajšnji hudi tragediji, ki je prizadela Ukrajino, je najbrž prav, da vsaj v grobem preletimo Slovencem malo poznano, a zelo zapleteno zgodovino te največje zgolj evropske države. Zaradi omejenega prostora je mogoče tu prikazati zgolj nekaj glavnih poudarkov.

Ime Ukrajina pomeni »obmejna dežela«. To je kar primerno ime za ozemlje, ki leži na jugovzhodnem vogalu Evrope, na pragu Azije, ob robu sredozemskega sveta in na nekdaj pomembni meji med gozdnatimi in stepnimi površinami. V sedanjem obsegu meri država okrog 600.000 kvadratnih kilometrov in se razteza okrog 1300 kilometrov od zahoda proti vzhodu in 900 kilometrov od severa do juga. Velik del tega ozemlja zavzema t. i. černo­zjom, izredno rodovitna zemlja, ki je skupaj z veliko vodnatostjo pripomogla k nekdanjemu slovesu Ukrajine kot »žitnice Evrope«. Zaradi geografske odprtosti, ki olajšuje povezavo med evropskim severom in sredozemskim jugom, je bila dobrodošla za premike najrazličnejših plemenskih tokov.

Od 6. stoletja po Kr. so se začela seliti v današnjo Ukrajino različna poljedelska ljudstva in med njimi v zgodnjem 7. stoletju tudi slovanska. Jezikoslovci domnevajo, da se je skupni slovanski jezik šele pozneje razdelil v tri skupine: zahodnoslovansko, iz katere so se razvile poljščina, češčina in slovaščina, južnoslovansko, iz katere so nastale bolgarščina, makedonščina, srbohrvaščina in slovenščina, ter vzhodnoslovansko, iz katere so prišle ukrajinščina, ruščina in beloruščina.

Kijevska Rus

Na področju današnjega Kijeva (ukr. Kiiv) je nastala prva državna tvorba vzhodnih Slovanov, imenovana Kijevska Rus (ne Rusija!). Po »Kroniki minulih dni« meniha Nestorja iz 11. stoletja naj bi jo ustanovil okrog leta 800 na omenjenem področju ob mogočni reki Dneper Oleg iz skandinavskega plemena Varjagov. Njegovi vodilni potomci so se postopoma slovanizirali in 988 je veliki knez Vladimir (ukr. Volodimir) sprejel za svoje ljudstvo iz Bizanca krščansko vero. Ta je imela poslej pri razvoju Kijevske Rus zelo pomembno vlogo. Tako je postala kijevska metropolitanska cerkev sv. Sofije sredi 11. stoletja pod vladavino velikega kneza Jaroslava Modrega, Vladimirjevega sina, politično in kulturno središče države, kjer so ustoličevali tudi vladarje. Tu so bile napisane prve kronike in tu je imela sedež tudi znamenita knežja knjižnica. Ta državna tvorba je delovala pod različnimi vladarji do 1031, ko je po smrti kneza Vladimirja dokončno razpadla na posamezne kneževine njegovih sinov, ki so se postopoma izoblikovale kot ukrajinske, ruske in beloruske, vsaka s svojim jezikom. Med zgodovinarji pa se še danes razvijajo polemike o tem, kateri narod je »izvorni« glede na slavno Kijevsko Rus.

Na začetku 13. stoletja je to vzhodnoslovansko ozemlje postalo za domala dvesto let del mongolskega imperija kot »Zlata horda«, ki jo je 1240 ustanovil Džingiskanov vnuk Batu. To leto so Mongoli tudi razrušili Kijev, ki je tako postal le skromen zaselek ob Dnepru, vendar so ga zaradi njegove strateške lege na gričih ob veliki reki vedno želeli zavzeti tudi pozneje različni tuji osvajalci. Tako je na to ozemlje prodrla sredi štirinajstega stoletja tudi ekspanzivna velika kneževina Litva. To je pozneje izpodrinila Poljska z vladarjem Kazimirjem Velikim, ki pa se je navsezadnje z Litvo 1569. leta celo združila. V teh državnih tvorbah so bili Ukrajinci večinoma podložni kmetje, ki so služili poljsko-litovski »šlahti«, le manjši del je živel v mestih, kjer so sicer prevladovali Judje. Le malo je bilo med Ukrajinci plemičev, ki so se pa pogosto polonizirali. Pomembno vlogo je imel v njihovem življenju ukrajinski kler, ki pa je večinoma pripadal grškokatoliški skupnosti.

Kozaško naseljevanje

V 16. stoletju je prišlo na današnjem vzhodnem ukrajinskem ozemlju, opustelem zaradi nenehnih navalov azijskih nomadskih plemen, posebej Tatarov, do postopnega naseljevanja t. i. kozakov. To so bili večinoma ukrajinski kmetje, ki so pribežali pred tlačanstvom na vzhodno stran reke Dneper, v Zaporožje; pridružili so se jim različni meščani in propadli duhovniki pa tudi osiromašeni in pustolovski plemiči, ki so lahko bili najrazličnejših narodnosti. Ukvarjali so se največ z lovom in ribolovom, pa tudi z živinorejo. Postopoma so tu nastala naselja, »stanice«, v Zaporožju, na reki Dneper (ukr. Dnipro) pa nekakšna utrjena središča proti Tatarom in Turkom, imenovana »Zaporoška Sič«. Njihov glavni vodja je bil vsakokrat izvoljeni hetman. Relativno svobodo kozakov je začela postopoma močno omejevati rastoča carska ruska oblast, kar je povzročilo več neuspešnih ukrajinskih uporov. Zadnjega je vodil hetman Ivan Mazepa, ki se je proti ruskemu carju Petru I. Romanovu, imenovanemu »Veliki«, s svojimi kozaki pridružil njegovemu nasprotniku, švedskemu kralju Karlu XII. in z njim v znameniti bitki pri Poltavi 1709 tudi vojaško propadel. V zgodovino je prišel za Ukrajince kot narodni junak, za Ruse pa kot izdajalec. Na poljski strani je nastala 1648 ukrajinska vstaja, ki jo je vodil hetman Bogdan Hmeljnicki, ki pa se je zaradi porazov navsezadnje 1654 podvrgel Moskvi. Ukrajinski jezik je bil v carskih časih bolj ali manj zatiran; carica Katarina I., imenovana »Velika«, po rodu celo Nemka, je njegovo javno rabo popolnoma prepovedala. Tudi njihovemu največjemu pesniku Tarasu Ševčenku (1814–1861) so ruske oblasti prepovedale objavljanje v ruščini, in ko je bil obsojen na izgnanstvo zaradi sumljive pripadnosti proticarskemu krožku, ni smel tam sploh ničesar pisati ali slikati – bil je namreč tudi nadarjen slikar.

Življenje v dveh imperijih

Ukrajinci so domala stopetdeset let, od poznega 18. do začetnega 20. stoletja, živeli v dveh imperijih: okrog 80 odstotkov je bilo podanikov ruskih carjev, preostali pa so spadali pod habsburške cesarje. V obeh, močno centraliziranih in avtokratskih državah je živela prava mešanica narodov in narodnosti, ki jim je vladalo plemstvo. Njihova moč sta bili birokracija in vojska. V habsburškem imperiju so dobili kmetje, tako tudi ukrajinski, leta 1848 zemljiško odvezo, v ruskem pa so odpravili podložništvo šele leta 1861.

V prvo svetovno vojno, od 1914 do 1918, se je tako ali drugače zapletlo kar 34 držav s 65 milijoni vojakov, od katerih jih je padlo 10 milijonov. Velike so bile tudi civilne žrtve ... Na ozemlju Ukrajine je nastala prava državljanska vojna z različnimi nasprotujočimi si političnimi skupinami in je Kijev tako v enem letu petkrat menjal svojega gospodarja. Pojavljali so se tudi različni nečloveški pogromi Judov. Ukrajinci, živeči na zahodnem delu – imenovali so se Ruteni –, so med prvo svetovno vojno ustanovili v Lvovu »Zahodnoukrajinsko nacionalno republiko« (ZUNR), ki pa je po nekaj mesecih bojev propadla in njihovo ozemlje je bilo priključeno Poljski kot protektorat. Leta 1918 je po drugi strani v Kijevu ukrajinska skupščina (Rada) ustanovila avtonomno »Ukrajinsko nacionalno republiko« (UNR) pod vodstvom uglednega politika Mihaila Hruševskega. Ta se je nato morala braniti pod vodstvom različnih politikov ob pomoči Avstrijcev in Nemcev pred komunističnimi silami, ki so jih vodili ruski boljševiki. Ti so nazadnje tudi zmagali in zavzeli Kijev leta 1919.

Sovjetska Ukrajina

V novonastali državi Zvezi sovjetskih socialističnih republik pod vodstvom Lenina je dobila svoje mesto kot njen soustanovitelj tudi Ukrajinska sovjetska socialistična republika. Po prvih letih ukrajinske nacionalne obnove so prišli v tridesetih letih hudi Stalinovi časi. Zaradi neusmiljenega in brezobzirnega popolnega odvzema žitnih zalog ukrajinskim kmetom je prišlo v deželi do hude lakote, imenovane »golodomor«, zaradi katere so ob najhujšem političnem nasilju izumrla celotna naselja. V letih od 1914 do 1934 je bil ukrajinsko glavno mesto Harkov (ukr. Harkiv), leta 1934 ga je kot prestolnico zamenjal zgodovinski Kijev. Po smrti diktatorja Stalina 1953 je začel generalni partijski sekretar Nikita Hruščov proces destalinizacije sovjetske družbe. Sovjetska ruska republika Rusija je 1954 odstopila polotok Krim Ukrajini.

Ob začetku druge svetovne vojne je nemška Hitlerjeva armada prodrla za domala dve leti prav do vzhodne ukrajinske meje. V tej vojni je padlo okrog šest milijonov Ukrajincev, večina njihovih mest pa je ostala v ruševinah. Po vojni je dobila ta sovjetska zvezna država del bivšega poljskega ozemlja vključno z Lvovom. Na njenem ozemlju je do 1950 delovala protiboljševistična gverila, med tem pa je bilo na milijone Ukrajincev poslanih v sibirsko izgnanstvo zaradi domnevne »nelojalnosti«.

Sovjetska zveza se je obrnila v nekoliko bolj demokratično smer z nastopom generalnega sekretarja komunistične partije Mihaila Gorbačova, kar pa ni moglo preprečiti njenega dokončnega razpada.

V noči med 25. in 26. aprilom 1986 je prišlo po ponesrečenem posegu do eksplozije reaktorja v jedrski elektrarni Černobil, kar je povzročilo radioaktivni oblak, ki se je začel širiti po vsej evropski celini. Poškodovani reaktor so pozneje »zaplombirali«.

Nova svobodna demokratična Ukrajina

Orest Subtelny, ukrajinski zgodovinar, ki živi v Kanadi – kot mnogo drugih Ukrajincev –, pravi v uvodu k svoji obsežni knjigi o ukrajinski zgodovini (Ukraine, A History, 2000) takole: »Nenadoma in nepričakovano je prej navidez celovita Sovjetska zveza razpadla. Z njo so izginile ali se vsaj umaknile nekatere zavore, ki so stoletja vplivale na ukrajinsko zgodovino: imperialna vladavina, gospodarsko izkoriščanje dežele in zatiranje ukrajinske nacionalne kulture. 24. avgusta 1991 je Ukrajina proglasila svojo neodvisnost in njeno prebivalstvo je na referendumu 1. decembra istega leta to v veliki večini podprlo. Ker so bili Ukrajinci več kot šeststo let brez državnosti, je bila pridobitev resnično neodvisne države pravi preobrat. In to je imelo vpliv na še eno zgodovinsko temo – modernizacijo. V Ukrajini so ta univerzalni razvoj vedno usmerjale tuje sile.«

In te so se nedavno žal spet pojavile ...

JURIJ KURILLO, avtor tega članka, je doktor medicine in specialist pediater. Poleg strokovnih člankov s področja pediatrije je objavil številne prispevke v različnih periodičnih publikacijah z različnimi temami, pred­vsem pa iz medicine in drugih naravoslovnih ved, kot je biologija. Članke običajno opremi s svojimi izvirnimi fotografijami, saj se s to dejavnostjo, predvsem z njeno naravoslovno vsebino, ukvarja že desetletja. Mednarodna federacija za fotografsko umetnost (FIAP) mu je najprej podelila naziv AFIAP (artist), nato pa še EFIAP (excellence).

Je avtor več knjižnih del, pri katerih je poleg besedila prispeval tudi fotografije: S fotoaparatom v naravi (1981), Metulji Slovenije (1992), Živa narava v objektivu (1994) in Tomaž Pirc (2015). Kot pobudnik in soavtor je sodeloval pri knjigah Zarta ali Zarica – potopljena lepotica (2011), Doktor Gregor Voglar (2019) in Po poteh rodbine Urbančič (2021). Soavtor je bil tudi pri knjižnem delu En-ten-tentera (2017).

Prevaja iz angleščine in nemščine. Iz nemščine je prevedel in priredil delo Otroške bolezni (2016).
Leta 1992 je prejel veliko Prešernovo plaketo Občine Kranj, 1998 pa priznanje dr. Gregorija Voglarja – Carbonariusa de Wiesenecka Gorenjskega zdravniškega društva.