Velika družina srčnih ljudi
Pred dnevi sem na prireditvi za kamniške in komendske krvodajalce spoznala gospoda, ki je kri daroval že 170-krat, in njegovo soprogo, ki jo je darovala že več kot 90-krat. Skromen par, v ničemer izstopajoč, pa tako plemenit, saj je s svojimi dejanji rešil že na stotine življenj. Zakonca, ki se jima za to lahko samo globoko priklonimo. Dati kri namreč pomeni darovati življenje. Premalokrat se zavemo, da je kri življenjska tekočina, ki rešuje življenja ob nesrečah, porodih, operacijah. K sreči je tako plemenitih ljudi pri nas veliko.
Število odvzemov krvi mnogim verjetno ne pove kaj dosti, krvodajalci pa vemo, da se ta številka dviga precej počasi. Ženske se krvodajalskih akcij lahko udeležimo le vsake štiri mesece oziroma trikrat na leto; prav tolikokrat krvodajalske akcije tudi gostujejo po posameznih občinah. Včasih se ob teh terminih zgodi, da se vabilu ne moremo odzvati, ker nas preseneti prehlad, prenizka raven železa, uživamo na dopustu ali pa na predvideni dan preprosto nimamo časa. Pa je leto spet naokoli.
Številni postanejo krvodajalci takrat, ko sami prejmejo kri ali kri darovalca reši koga od njihovih bližnjih. Mnogi bi krvodajalci želeli biti, a so prestari, prelahki ali jih pestijo kakšne zdravstvene težave. Prav vsakogar je zdravstvo zelo veselo, saj ima kri omejen rok trajanja in krvodajalci pogosto dobimo osebni poziv, da krvi naše krvne skupine primanjkuje.
Sama se vabilom na krvodajalske akcije odzivam zadnjih dvanajst let, a v tem svetu sem se znašla povsem po naključju. Nihče v moji družini in med ožjimi prijatelji ni krvodajalec in tudi sama sodim med tiste, ki ob igli in krvi raje pogledajo stran. A novinarski poklic me je pred leti popeljal tudi na krvodajalsko akcijo v Kamniku, kjer sem se po opravljeni reportaži poslovila, da bi odšla domov, a me je starejša prostovoljka Rdečega križa na prijazen in odločen način prepričala, da sem se krvodajalcem pridružila tudi sama. Ste zdravi? Sem. Ste danes že kaj jedli? Sem. Imate več kot petdeset kilogramov? Imam. Izgovora preprosto nisem imela in kljub prvotnemu strahu sem ji še danes zelo hvaležna, da me je pripeljala v to veliko družino srčnih ljudi.
A nikoli do sedaj nisem zares razmišljala o tem, koliko ljudem s tem pravzaprav pomagam. Po vsakem podarjenem odmerku krvi sem se počutila dobro, če ne zaradi drugega, zato, ker so na krvodajalski akciji vsi tako prijazni in ker nam na koncu podarijo vrečko z malico.
Kri sem do sedaj darovala osemnajstkrat, zakonca, omenjena v uvodu, pa sta med drugimi moj zgled, da bom krvodajalka tudi v prihodnje.