Brda in Brici

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sobota, 2. april 2022 / 12:53

Zdi se, da sva opremo za smučanje in smučarski tek za letos pospravila. Naj pade še toliko snega, mene smuka ne mika več. Za turno smuko bodo še nekaj časa idealni pogoji, nekateri gredo radi smučat na ledenike, jaz pa sem že preklopila na pohajkovanje s kolesom. Pohajkovanje s kolesom nastopi s toplim vremenom, vožnja v službo je jasno mogoča celo leto. Upam, da je toplo vreme končno tukaj. Tako sva se podala na kolesarjenje v Goriška brda. Avto parkirava na nekem javnem prostoru, pred trgovino ali šolo, na parkirišču pred pokopališčem ali cerkvijo. Tokrat sva parkirala pred trgovino na Dobrovem. Potem sva se podala v zgornji del Brd. Z električnim kolesom se tudi po hribovitih krajih lahko voziš kar tako, brez načrta. Ni pomembno, je hrib strm, dolg ali položen. In ta vožnja brez načrta je meni najljubša. Vse pohodne in vinske ceste v Brdih gredo mimo sadovnjakov in vinogradov. Trte so lepo obrezane in privezane k žicam. Marelice cvetijo v čudoviti rožnati barvi. Povsod je suša. V gostilni sva govorila s starejšo gospo. »Precej čez osemdeset let imam, pa ne pomnim take suše. V tem času bi moralo biti vse zeleno in v cvetju, letos pa še nič,« pripoveduje gospa. Ko nakažeš pripravljenost za poslušanje, gospa pove celo zgodbo svojega življenja. Od rojstva do poroke, vse je prepleteno z Italijo in mejo, kupovanjem tam in vinogradništvom tukaj. Gost je gost, ni pomembno, ali je Italijan ali Slovenec, in dober glas seže v deveto vas. Tako so Brda danes zelo priljubljena izletniška točka, kjer lahko postrežejo še tako zahtevnega gosta. Popotniki pa se povsod znajdemo. Ker v gostilni nisva rezervirala, sva lahko jedla zunaj na preprosti vrtni mizi. Še bolje, kolesarji čuvamo svoja kolesa, občudovala sem rožmarin, ki je že cvetel v svojih nežno modrih cvetovih, pod nogami se je smukala mačka. Najprej sva zavila proti Koradi, torej v zgornji del Brd. Ko dosežeš cesto, ki povezuje Kambreško z Livškimi Ravnami in Livkom, si na vrhu. Srečala sva tri pohodniške skupine Italijanov, ki so pešačili po briških vrhovih. Imeli so organiziran pohod. Bili so stari in mladi, družine z majhnimi otroki in dojenčki, ki so jih nosili v posebnih nahrbtnikih, starejši in srednji. Ko se pogled odpre, se takoj pokažejo stebri primorskih hribov, Krn, Matajur in Kanin. Potem sva zavila nazaj dol v Nozno in Belo, kjer se vinogradi šele začnejo. Mnogo je lokalnih poti, tudi popularna Juliana trail nas pelje tu mimo, pa Alpe Adria trail in še kaj bi se našlo. Ne smemo spustiti Šmartnega, Alojza Gradnika v Medani, čudovite vile v Vipolžah. Dan je bil prekratek, da bi obvozila vse vasi. Bo treba priti še kdaj, morda na praznik češenj, kakšen glasbeni festival ali pohod. Njihov slogan je čisto pravi, kjer nebo ljubi zemljo.