Pršič in veter

Zechner Höhe (2187 m n. m.) – Dvatisočak v Nockbergih, v Avstriji. Pred 14 dnevi je v tem delu pihal močan veter. Grebeni in vrhovi so bili spihani in ledeni, sem in tja je bilo precej napihanega snega. Lavinsko varen vrh.

Danes bomo spet obiskali Nockberge, saj so ti vrhovi kot nalašč za uživanje s krpljami. Lavinsko so varni, a treba je izbrati pravo linijo vzpona. Če le slepo sledimo sledem, ni nujno, da vodijo na naš vrh, in obenem ni nujno, da vodijo po najbolj varni poti. Mi se bomo danes povzpeli na Zechner Höhe. Če so razmere optimalne, lahko od tod nadaljujemo še po grebenu naprej, a v času našega vzpona sta mraz in močan veter to preprečila. Naj omenim, da je v Avstriji uporaba lavinskega trojčka obvezna.

Skozi predor Karavanke se zapeljemo v Avstrijo in se vozimo v smeri Salzburga. Avtocesto zapustimo na izvozu Gmünd, kjer sledimo cesti proti Innerkremsu. Peljemo do koče Dr. Josef Mehrl Hütte, v kraju Schönfeld, kjer je naše izhodišče. Zadaj za kočo nas smerokaz usmeri strmo v klanec. V nekaj okljukih smo pri manjšem gozdičku, ob katerem pa nadaljujemo v desno, ko dosežemo poteptano pot, ki jo uporabljajo zaradi smučišča. Pot vzpona praktično poteka po markirani poti, saj se ves čas drži grebena. Vemo, da zimski vzponi v gorah lahko potekajo precej drugače kot poletni, ker se izbirajo varne linije. Po steptani poti se povzpnemo do zgornje postaje vlečnice. Kje bomo nadaljevali, je odvisno od razmer. Lahko gremo po grebenu, desno nad zgornjo postajo, lahko pa po levi strani, po manjši dolinici, ki se višje v okljukih dvigne na greben. Po njem se povzpnemo do prvega dvatisočaka. To je Mattehanshöhe, 2086 m n. m. Do sem smo potrebovali približno eno uro. Že s tukaj se nam odpre lep pogled, predvsem pa pogled na pot, ki je še pred nami. Po grebenu sledimo naprej. Nadaljujemo v smeri ograje, jo prestopimo in se ob njej začnemo rahlo spuščati. Še enkrat prečimo ograjo in zavijemo desno, še vedno ob ograji. Kmalu smo pri eni od žičničarskih hišic. V letošnji zimi to smučišče še ni delovalo. Prostrana pobočja, deviška belina so idealni tereni za turne smučarje. Pred 14 dnevi je bila snežna odeja sem in tja napihana, tako da si imel občutek, kot da hodiš po pršiču. Ob ograji nadaljujemo, naš vrh pa že vidimo pred seboj. Tik pod vrhom je zgornja postaja ene od nedelujočih vlečnic. Odlična orientacijska točka, ki se je ne da zgrešiti. Vrh je videti še precej oddaljen, vmes se še celo malce spustimo, nato pa začnemo zadnji vzponom. Ko dosežemo zgornjo postajo vlečnice, nas do vrha čaka še pet minut zložnega vzpona. Naš drugi dvatisočak je Zechner Höhe, 2188 m n. m. Če bomo tiho, lahko na tem vrhu opazimo šarmantne belke, ki so v zimskem času povsem bele barve.

Razgled nas nagradi. Proti jugu vidimo Königstuhl, Seenock, Grünleitennock, Peitlernock in Bärenaunock, Ochsenriegel, Schilchernock, Klölingnock, Gaipahöhe, v daljavi se vidijo Visoke ture, Nizke ture itd. Letos so vrhovi v Nockbergih spihani skoraj do golega, zato je podlaga trda in poledenela.

Zaradi jeklenega konjička, ki nas zvesto čaka, sestopimo po poti vzpona. Varianta je tudi, da po sestopu s Zechner Höhe, ko dosežemo nekakšno sedelce, malce pred hiško nedelujoče vlečnice, zavijemo levo in sestopimo v dolino. Naj opozorim, da je sestop strm in zahteven, zato raje priporočam pot vzpona.

Nadmorska višina: 2192 m
Višinska razlika: 600 m
Trajanje: 4–5 ur
Zahtevnost: 2 / 5