Dražgoše, 6. del

Resnica o »dražgoški bitki« in povojni obnovi Dražgoš v očeh domačina

V tem času je država zgradila šest zasilnih barak za Dražgošane, in sicer tri v vasi Pri Cerkvi in tri v vasi Na Pečeh, in dva skupna hleva za živino. Les za barake so z Rudna nosili nemški ujetniki, ker cesta še ni bila zgrajena. In to je bilo tudi vse, kar je država prispevala za obnovo Dražgoš!

Dne 15. avgusta 1945 je Dražgoše obiskal minister za gradbeništvo tov. Kambič. Postavili smo mu oder na razvalinah Urbanove hiše, od koder nam je razlagal, kako bo tekla obnova Dražgoš. Na sestanek je prišlo pet moških, ki se jim je uspelo rešiti, in petnajst vdov. Slišali smo veliko lepih besed, natančno pa nam minister ni razložil, kako bo obnova potekala. Vdove so po sestanku odšle, z moškimi pa se je želel tov. Kambič še posebej pogovoriti, češ da noče vznemirjati vdov. Andrej Marenk (Pikcov oče), Franc Lotrič (Markonov oče), Franc Luznar (Gobovcov oče), Tomaž Jelenc (Jorcov oče) in jaz (Franc Kavčič) smo po pogovoru s tov. Kambičem izvedeli, kako si država pravzaprav predstavlja obnovo. Tovariš Kambič je rekel, da država načrtuje v Dražgošah zgraditi dva velika stanovanjska bloka (v vsaki vasi po enega) in dva skupna hleva za živino (v vsaki vasi po enega), preostalo zemljo pa bi spremenili v pašnike. Ko je Pikcov oče to slišal, se je tako razburil, da je v jezi pljunil ministru Kambiču v obraz. In tako se je končala pomoč države pri obnovi Dražgoš.

Država je obljubljala tudi izgradnjo ceste do Dražgoš ... Nemški ujetniki so jo zgradili do zadnje hiše na Rudnem, nato pa je bilo delo prekinjeno.

Leta 1947 je bila v Dražgošah ustanovljena obnovitvena zadruga. Vodil jo je Janez Berce, lesni trgovec iz prejšnje Jugoslavije. Sam sem bil v odboru obnovitvene zadruge od 16. leta do vojaščine leta 1951 ter od leta 1953 dalje do ukinitve zadruge leta 1960. Naša glavna skrb je bila, kako obnoviti Dražgoše brez pomoči države. Na srečo se je v Sevnici na Dolenjskem »našel« gater (polnojarmenik), ki so ga Nemci po odhodu iz države odvrgli, in tako smo začeli razrez lesa. Prodajali smo deske in denar od lesa se je najprej porabil za dokončanje ceste, nato pa za obnovo vasi. Vdove in manj premožni prebivalci Dražgoš so tako dobili nepovratna sredstva za obnovo hiš, kar so zaman pričakovali od ministra Kambiča. Prvi hlev je bil zgrajen leta 1949, to je bila Beštrova štala. Celotna obnova je trajala približno pet let. Med zadnjimi je bila zgrajena Megušarjeva hiša. Med tem časom je bilo zgrajenih 52 hiš in približno 30 gospodarskih poslopij.

Jeseni 1949 smo tudi pri nas začeli obnavljati gospodarsko poslopje. Ko poslopje še ni bilo dograjeno do prve plošče, je prišel inšpektor za gradbeništvo takratnega okraja Kranj, tovariš Šorli, doma iz Žirov. Prepovedal nam je nadaljevati gradnjo z obrazložitvijo, da se zasebna gospodarska poslopja ne bodo več gradila. Še vedno je namreč pri oblasteh živela misel o načinu življenja v naši vasi po vzoru sovjetskih kolhozov. Jeseni 1948, po sporu z informbirojem, se je tovariš Šorli znašel v t. i. Stalinovem taboru (»stalinovci«) in je bil odstavljen z oblasti in izgnan na Goli otok. Tako smo lahko spomladi leta 1950 nadaljevali gradnjo in uspelo nam je dokončati gospodarsko poslopje in stanovanjsko hišo.

Leta 1951 smo imeli v Dražgošah prvo birmo po vojni. Cerkev je bila zasilno urejena v izpraznjeni baraki. Birmovalec je bil škof Vovk, ki so mu stregli po življenju, zato ga je bilo treba stražiti. »Stražarji« smo se menjavali vsaki dve uri. Janko Pintar in jaz sva na trideset metrov visoko smreko obesila slovensko zastavo, ki jo je sešila moja mama. Ko sva se spuščala po smreki navzdol, sva sproti sekala veje in lupila lubje ... Ko sva bila na tleh, sva lahko občudovala trideset metrov visok mlaj. Janko Pintar je za to sedel v zaporu tri dni, mene pa so zaradi mladoletnosti izpustili po enem dnevu.

Tudi pritrkovanje je bilo pri birmi strogo prepovedano. Jernej Lotrič pa je poudaril, da se je za birmo vedno pritrkovalo in tako mora tudi ostati. Po birmi je bil za to tri dni v zaporu.

Obnovitvena zadruga je uspešno delovala do leta 1960, nato so jo nasilno ukinili in priključili Kmetijski zadrugi Češnjica, pozneje pa Kmetijski zadrugi Škofja Loka. Žal o obnovitveni zadrugi niso ostali nobeni dokumenti, ker sta voznik Nace Frelih iz Sorice in knjigovodkinja Nežka Kavčič imela nesrečo in sta z avtom na poti od Rudna do Češnjice zgrmela v potok. Potnika sta se srečno rešila, ves arhiv in dokumente o obnovitveni zadrugi pa je žal odnesla voda.

(Nadaljevanje naslednji petek)