V spomin: Igor Guzelj (1946–2022)

V soboto je na svojem domu v Dolenji vasi v Selški dolini po dolgi in zahrbtni bolezni umrl nekdanji novinar Gorenjskega glasa Igor Guzelj. Krevsov Igor smo mu rekli sodelavci, saj je takrat še stanoval pri Krevsu na Novem svetu v Škofji Loki. Po maturi v Škofji Loki in po študiju novinarstva v Ljubljani se je leta 1967 zaposlil na Gorenjskem glasu. Bil je najmlajši v tedanji časnikarski ekipi. Dve leti kasneje sva postala sodelavca, tudi prijatelja, ki sva se pogosto družila zasebno in skupaj kot novinarska zelenca opravila marsikatero nalogo. Igor je bil izvrsten in temeljit, izjemno analitičen pisec. Še danes ga vidim sedečega za pisalnim strojem z nepogrešljivo cigareto v ustih. Tipkal in tipkal je, 'bentil' nad seboj, tudi zaklel, če beseda ni stekla, in v jezi potegnil papir iz stroja, ga zmečkal in vrgel v koš … In začel znova, čeprav je urednik že priganjajoče gledal na uro. Loteval se je tem, nad katerimi je tedanja oblast pogosto vihala nosove, še posebej če je šlo za požrešne namere pozidati rodovitna polja in druge nepotrebne posege v naravo. V svojo beležko je pisal počasi, vendar razločno, z velikimi črkami. Takrat se nam o snemalnih napravah in drugih pripomočkih še sanjalo ni. Radi smo po­slušali njegove škofjeloške zgodbe. Igor jih je znal povedati duhovito, doživeto, po loško. Bil je športni tip. Rad je veslal in plaval. Ko so v Kranju zgradili trim stezo, me je nagovoril, da sva jo večkrat skupaj preizkusila.

Njegov časnikarski talent ni ostal neopažen. Sredi osemdesetih let je odšel v Ljubljano, v uredništvo Dela. Pisal je za Delo, za revijo Teleks, za Slovenske novice. Mikale so ga do tedaj zamolčevane teme: gospodarske in politične afere, najrazličnejše finančne mahinacije in igrice po vojni, polnjenje zasebnih računov v tujini … Bil je raziskovalnega duha, ki ga je ostril tudi po letu 1997, ko se je pridružil ekipi Danila Slivnika pri tedniku Mag. Leta 2004 se je upokojil. Bolezen je napredovala. Igor se je skupaj z družino pogumno boril z njo, vendar je v soboto v poslednjem boju omagal.

Spoštovani sodelavec in prijatelj Igor, počivaj v miru. Tvoji družini in bratu izrekamo iskreno sožalje. Čeprav te je poklicna pot peljala drugam, te na Gorenjskem glasu spoštujemo kot človeka, ki je s svojim znanjem pomagal k prepoznavnosti in napredku našega časopisa. Hvala v imenu Gorenjskega glasa in v svojem imenu!