Šport lahko tudi združuje
Tisti, ki imamo na osebnih izkaznicah rojstni datum zapisan iz prejšnjega stoletja – in to ne ravno iz zadnjih let, se večinoma še dobro spomnimo velike evforije ob kandidaturi treh dežel za zimske olimpijske igre leta 2006, ki bi prvič v zgodovini segale tudi na Gorenjsko. Po olimpijskih igrah leta 1984 v Sarajevu, ki so za takratno Jugoslavijo in tudi Slovenijo pomenile ne le organizacijski, ampak tudi športni uspeh, saj smo se z Juretom Frankom veselili prve kolajne na zimskih olimpijskih igrah, smo se bili pripravljeni truditi in boriti, da olimpijski duh začutimo tudi doma.
Že takrat je bilo jasno, da bi Slovenija sama organizacijsko, predvsem pa finančno, težko zmogla zalogaj, ki ga prinaša največji športni dogodek, zato smo navdušeno podprli idejo o olimpijskih igrah treh dežel oziroma zimskih olimpijskih igrah, ki bi jih skupaj gostile avstrijska Koroška, Furlanija - Julijska krajina in Gorenjska.
Takrat je prednost pred pobudo sodelovanja dobil italijanski Torino, ki je na glasovanju v zadnjem krogu premagal Sion, kar je bilo za večino veliko presenečenje.
Po tej grenki izkušnji, ki je za mnoge pomenila razočaranje, kaj dosti pogovorov o novem sodelovanju treh dežel v naslednjih letih ni bilo, čeprav se je v svetu vedno bolj začela uveljavljati praksa, da je največje športne dogodke, od nogometnih in hokejskih do košarkarskih, rokometnih in drugih, začelo gostiti več držav. Vzrok za to so seveda stroški, racionalna gradnja objektov in ne nazadnje skrb za posege v naravo.
Prav ti argumenti so bili gotovo tudi razlog, da so ob letošnjih zimskih olimpijskih igrah v Pekingu v pisarni deželnega glavarja avstrijske Koroške Petra Kaiserja obudili zamisel o morebitni novi kandidaturi Slovenije, avstrijske Koroške in Furlanije - Julijske krajine za zimske olimpijske igre 2034. Ob tem je bilo slišati, da bodo naslednji korak storili le, če se bo Mednarodni olimpijski komite vrnil k trajnostno naravnanim igram in izvornim idejam Pierra de Coubertina, začetnika in utemeljitelja modernih olimpijskih iger. To pomeni tudi, da bi lahko organizirali igre, ki povezujejo ljudi.
Prav povezovanju ljudi in narodov je te dni, ko v Evropi in tudi Sloveniji spremljamo vojno vihro tako rekoč na domačem pragu, spet namenjenih več naših misli, tudi misli voditeljev držav, ki so prepričani, da se je moč dokazovati na mnogo primernejših načinov kot z orožjem in ustrahovanjem. Šport je zagotovo eden od njih. Zato so ideje tistih, ki predlagajo povezovanje, ne razkol med narodi, še veliko več vredne.