Volitve, snubitve in ljubezen

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 3. marec 2013 / 06:00

Italijani so volili, a nič pametnega izvolili. Nemški predsednik snubi Britance, naj ostanejo v EU, kanclerka pa Turkov ne odvrača od prizadevanj za pridružitev. Oskarja za tujejezični film je dobila Ljubezen.

Italijanom se je na volitvah zgodilo to, kar bi se utegnilo tudi nam, če bi šli kmalu na predčasne volitve – da bi znova izvolili skoraj iste poslance kot na prejšnjih volitvah in da bi nobena stranka ne postala prepričljiva zmagovalka.

Volitve v Italiji

Sosedi Italijani so šli v nedeljo in ponedeljek spet enkrat na volitve. Z velikimi pričakovanji, da bo po njih res kaj novega, a rezultati sami po sebi ne nakazujejo preprostih rešitev. Nihče ni izrazit zmagovalec in zna biti, da vlada, ki jo bodo sestavili, spet ne bo za dolgo. Potem ko so se proti koncu 2011 znebili Berlusconija, so imeli lani tehnično vlado Maria Montija, ta je decembra odstopil in zato te volitve. Udeležba je bila tričetrtinska, kar je za italijanske pojme premajhna. Italijanski parlament je dvodomen, ima spodnji dom in senat. V prvem je zmagala levosredinska koalicija, ki jo vodi nekdanji komunist Pier Luigi Bersani, a desnosredinski blok Silvia Berlusconija je brž za njim. V senatu je v majhni prednosti Berlusconi, a prepričljivega zmagovalca tudi tu ni. Veliko in nekoliko tudi pričakovano presenečenje volitev je Gibanje Pet zvezd, improvizirana populistična koalicija, ki jo je ustanovil nekdanji komedijant Beppe Grillo, dobila pa je skoraj četrtino vseh glasov. Najslabše se je odrezal evrokrat Monti s svojo sredino. Boljšega rezultata se po strogih varčevalnih ukrepih, ki jih je izvajal lani, ne bi smel nadejati. Kako razložiti takšen izid? Prepričani levičarji in desničarji so volili vsak svoje, veliko pa je ljudi, ki imajo podobno kot pri nas že dosti vedno enih in istih obrazov in spletk v državni politiki. In ti so volili nekaj tretjega.

Kdo je bolj evropski

Zdi se, da je Nemčiji še največ do tega, da bi Evropska unija ostala, kar že je in se še bolj povezovala. To sta zdaj spet in vsak po svoje izpričala predsednik in kanclerka. Predsednik Joachim Gauck je v berlinskem gradu Bellevue pred dvestotimi povabljenimi gosti nastopil z zelo čustvenim govorom, ki ga je prenašala tudi televizija. Govoriti zna še iz časov, ko je bil protestantski pastor v Nemški demokratični republiki. Najbolj se je priklonil Angležem in angleščini. Za slednjo je predlagal, naj postane uradni jezik unije, Veliko Britanijo pa je pozval, naj se nikar ne oddaljuje od povezave ali celo izstopi iz nje. »Radi bi vas obdržali! Potrebujemo vaše izkušnje, saj ste država z najdaljšo parlamentarno demokracijo, potrebujemo vašo tradicijo, vašo treznost in vaš pogum. S svojo vlogo v drugi svetovni vojni ste pomagali rešiti Evropo – to je tudi vaša Evropa.« Zanikal je očitke,da se Nemčija zavzema za EU zato, ker jo hoče kot nemško Evropo. »Iskreno verjamem, da v Nemčiji več Evrope ne pomeni nemške Evrope. Več Evrope za nas pomeni evropsko Nemčijo.« Kanclerka pa se je v nedeljo podala čisto na drugo stran, na dvodnevni obisk v Turčijo. Znano je, da je Merklova skeptična glede možnosti, da bi ta delno evropska država nekoč postala tudi članica EU. Kot sortna političarka Turkom, ki jih je zelo veliko tudi v Nemčiji, ne sme odkrito zapirati vrat. Sicer pa se zdi, da tudi Turki sami zadnje čase niso več tako zagreti za svojo evropsko perspektivo. Vse bolj se ozirajo na vzhod, zlasti v t. i. šanghajsko organizacijo, v kateri so poleg Kitajske tudi Rusija, Uzbekistan, Kazahstan in Tadžikistan, nekatere od teh držav so s Turki tudi narodnostno povezane. Na teh trgih so lahko gospodarsko vse bolj agresivni Turki bolj konkurenčni kot na evropskem, poleg tega pa jim v tej povezavi ne bo nihče težil z vprašanji, ali so že kaj napredovali v spoštovanju človekovih pravic in svobode tiska. V pristopnih pogajanjih 74-milijonske Turčije z EU je bilo doslej odprtih komaj 13 od skupno 35 poglavij, zaprto pa le eno, o znanosti in raziskovanju. Nemški zunanji minister Guido Westerwelle svojo šefico opozarja: »Če ne bomo pazili, bo prišla ura, ko bo Evropa kazala večji interes za Turčijo kakor Turčija za Evropo.«

Oskar za ljubezen

V noči, ki smo jo prespali z nedelje na ponedeljek, so v Los Angelesu razdelili letošnje oskarje. Tu bi izpostavil samo enega, oskarja za tujejezični film, ki ga je prejel avstrijski režiser Michael Haneke za film Ljubezen, izvirno posnet v francoščini (Amour). Zanj je v Cannesu že lani dobil zlato palmo. Za kaj gre? »Nežna, iskrena, globoko intimna in čudovito zrežirana pripoved o staranju, bolezni in ljubezni na preizkušnji.« Tegobe staranja in bolezni niso ravno hollywoodska tema, zato je treba pozdraviti odločitev žirije, da nagradi tako zelo evropski film.