Čokolade se nikdar ne naveliča

Nika Svetec iz Šmarce je svojo ljubezen do čokolade in smisel za ustvarjanje združila v pralinejih, ki nastajajo pod blagovno znamko Bon Bon. »O čokoladi lahko govorim ure in ure,« pravi zgovorna ustvarjalka, ki v slastnih okusih uživa prav toliko kot njeni kupci.

Sedemindvajsetletna Nika Svetec si je čokoladni atelje, kakor mu pravi, uredila v pritličju domače hiše, v njem pa zadnji dve leti uživa v službi, ki ji jo gotovo zavidajo mnogi ljubitelji čokolade. A truda je veliko, pravi, pa tudi skrbi, saj je čokolada sestavina, ki improviziranja ne mara preveč. »Delo s čokolado je zelo zahtevno, upoštevati je treba namreč cel kup faktorjev, da izdelek uspe – od primerne in konstantne vlage, temperature, pravilnega shranjevanja, kakovosti osnovnih sestavin … Slaščičarstvo me zanima že od malega, na temo čokolade sem na Višji šoli za gostinstvo in turizem tudi diplomirala, a največ sem se naučila sama – z branjem knjig, brskanjem po spletu, na družbenih omrežjih, predavanjih in s preizkušanjem v kuhinji,« pravi Nika Svetec, umetnica, ki čokolado skupaj s polnili in barvami spreminja v slastne in pisane pralineje.

Poklicno pot je začela v redni službi kot vodja slaščičarskega oddelka v enem od ljubljanskih hotelov, a želja po lastnem ustvarjanju jo je gnala na svoje, vrata do podjetja Bon Bon pa ji je na stežaj odprla še epidemija, ki njeni prejšnji službi ni bila naklonjena. »Začela sem z nekaj kilogrami čokolade in nekaj modeli, nato pa so naročila kar rasla in rasla in kar naenkrat sem čokolado začela kupovati v desetkilogramskih vrečah, modelov pa kmalu nisem več štela,« se danes smeje svoji poti, na kateri pa že potrebuje dodatne pare rok. Največ ji pomagata sestra Katja in mož Jošt, pa tudi drugi družinski člani.

Do sedaj je ustvarila dvajset okusov, ki so stalno v njeni ponudbi, a razviti si želi še mnoge druge. Pri izbiri osnovnih sestavin (te kupuje v Franciji) je zelo stroga, saj zase in za svoje kupce želi le najboljše. Zato se vselej poglobi tudi v to, iz kje prihajajo kakavova zrna in kako so bila pridelana. Tudi barve izbira le takšne iz naravnih sestavin, prav tako sadna polnila in druge sestavine. »Čokolade se nikdar ne naveličam, tudi govorim zelo rada o njej in ja, tudi jem jo še vedno skoraj vsak dan. Vseskozi si prizadevam, da imajo moji bomboni nekako eksploziven okus. Da ne gre samo za različne barve. Da ob ugrizu začutiš sestavine. Vse prevečkrat se mi je že zgodilo, da sem kupila bombonjero z bomboni sicer zelo lepih oblik, a so bili vsi istega okusa. Tega pri svojih izdelkih ne želim,« pravi.

Delo začne s krašenjem modelov s pisanimi barvami na osnovi kakavovega masla s primešanimi naravnimi barvnimi koncentrati, izdelavo lupine pralinejev in polnilom iz stoodstotnih sadnih pirejev s sladkorjem ter zaključi z zaključnim slojem. Vsak bombon je zaradi različnih faz končan v treh dneh. Prodaja v treh izbranih trgovinicah in v spletni trgovini, njena želja pa je, da bi svoj čokoladni atelje na primerni lokaciji v prihodnje nadgradila v kakšen gostinski lokal, kjer bi lahko imela tudi neposredni stik s svojimi strankami.