Bokalova trenira hrvaške upe

Škofjeločanka Nataša Bokal, nekdanja alpska smučarka, leta 1991 svetovna podprvakinja v slalomu, še danes razmišlja o izgubljeni priložnosti na olimpijskih igrah pred tridesetimi leti. Kmalu po koncu tekmovalne kariere se je podala v trenerske vode – deluje na Hrvaškem, z nasveti pa pomaga tudi nečakinji Ani Bokal, zmagovalki veleslaloma na letošnjem Pokalu Loka.

Na Pokalu Loka, mednarodnem tekmovanju za mlade alpske smučarje, smo srečali Škofjeločanko Natašo Bokal, nekdanjo alpsko smučarko, tudi zmagovalko tekme svetovnega pokala v slalomu (na Zlati lisici v Kranjski Gori leta 1991) in svetovno podprvakinjo v slalomu (istega leta v Saalbach Hinterglemu). Tokrat je bila v vlogi trenerke mladih hrvaških smučarjev.

V otroških letih se še ni uvrščala na najvišja mesta. Na Pokalu Loka je bila na primer leta 1991 deveta. Na to tekmovanje jo vežejo lepi spomini. »Na Starem vrhu sem preživela svojo mladost. Na tem smučišču sem veliko trenirala in tudi tekmovala. Bilo je super. Tukaj se počutim kot doma. Veliko smučarjev, ki je zmagovalo na Pokalu Loka, je bilo uspešnih tudi v nadaljevanju kariere. Ni pa to pogoj. Veliko jih je, ki v otroških kategorijah niso bili v ospredju, pa so potem prišli v svetovni vrh. Uspehi v teh mlajših letih so zagotovo potrditev dobrega dela, a na koncu se mora za uspeh sestaviti še marsikaj drugega,« je danes 54-letna Bokalova obujala spomine. V svetovnem pokalu je tekmovala trinajst let. Tekmovalno kariero je zaključila na začetku leta 2003. Zaznamovale so jo tudi številne poškodbe in operacije kolen, rame, gležnja. »Na žalost sem v karieri imela veliko poškodb. Če jih ne bi bilo, bi bili rezultati verjetno še veliko boljši, a glede na vse sem lahko zelo zadovoljna. Med spremljanjem olimpijskih iger v Pekingu sem znova obujala spomine na svoje prve olimpijske igre leta 1992 v Albertvillu v Franciji, ko sem bila v slalomu zelo blizu medalji, nekaj vrat pred ciljem pa sem zajela količek in odstopila. To je edina tekma in edini dogodek, ki ga še po tridesetih letih zelo velikokrat podoživim, o njem celo sanjam. Takrat je bilo to zame tako veliko razočaranje, da bom o tem očitno razmišljala do konca življenja,« pojasnjuje.

Po koncu kariere se je podala v trenerske vode. »Kariero sem končala zaradi poškodb. Posledice imam za celo življenje. Prvi dve leti sem se posvetila rehabilitaciji, potem pa sem po naključju šla v trenerske vode,« pravi. Je trenerka na Hrvaškem v Smučarskem klubu Končar iz Zagreba. »Na Hrvaškem sem že od leta 2005. Najprej sem bila v Smučarskem klubu Rijeka, nato sem eno leto pomagala prijatelju v smučarskem klubu v Mozirju, ki je bil poškodovan, pa se znova vrnila na Hrvaško, in sicer v Zagreb. Ko sem prišla z Reke, sem bila odločena, da tega ne bom več počela, razpletlo pa se je drugače. Filip Zubčić prihaja iz našega kluba in njegov oče je bil zelo vztrajen, naj pridem v klub za trenerko, in sem pristala. In še vedno sem tam. Trenirala sem tudi njegovo sestro. Sem pa jasno povedala, da se preselila v Zagreb ne bom. Zadolžena sem za smučarske treninge, ne delam pa kondicijskega programa. Pozimi sem več odsotna, več na poti, živim pa doma v Škofji Loki,« je na kratko opisala svojo trenersko pot. Vpeta je tudi v smučarsko kariero svoje nečakinje Ane Bokal, članice SK Alpetour, ki je na letošnjem Pokalu Loka v kategoriji deklic do 16 let zmagala v veleslalomu. »Predvsem jeseni precej treningov opraviva skupaj. S svojimi izkušnjami ji skušam pomagati na njeni poti. Je zagnana in tudi uspešna. Naslednjo sezono gre v program FIS. Z moje strani je že od malega deležna nasvetov, se je že naposlušala, da uspehi v otroških kategorijah ne pomenijo veliko. V FIS se smučanje šele začne. Mislim, da se tega dobro zaveda,« je še povedala.

Kolikor se da, ostaja aktivna tudi sama. »Če je le možnost, vsak dan prehodim od deset do petnajst kilometrov, poleti se potapljam, kolesarim ... Ves čas se kaj dogaja, moram pa biti zaradi posledic poškodb pozorna pri izbiri športov,« zaključuje najuspešnejša loška smučarka.