Valentinovo

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 20. februar 2022 / 22:33

Valentin ima ključe do korenin, torej se ga veselijo vsi, ki se ukvarjajo z rastlinami in zemljo, saj naznanja konec zimskega mirovanja rastlin. Vendar se Valentinu in njegovemu rastnemu prebujenju posveča precej manj pozornosti kot prazniku zaljubljencev. Ne verjamem, da so starejši bralci v mladosti praznovali na ta dan. Danes je pač gonilo življenja trošenje in prodaja. Če ne bi ljudje kupovali veliko stvari, ki jih sicer prav nič ne potrebujemo, bi se svet ustavil.

Najbolj pogosto za valentinovo podarjajo čokolado in vrtnice. Ker se vsak dan vozim mimo Brda, vidim njihove velike oglasne panoje, ki oglašujejo vedno kaj novega. Velike rdeče vrtnice na plakatu so tokrat oglaševale valentinovo. Potem pa mi Janez pove, da v ponedeljek, 14. februarja, nudijo valentinovo večerjo, kjer bo gost Feri Lainšček. Ne verjamem, da bi me pritegnila sama večerja, ko pa je oznanil gosta, sem takoj pristala. Dovolj sem stara, da vem, da kadarkoli te mož kam povabi, se nič ne obotavljaj, le pojdi.

Lainščkove knjige dobro poznam, prebrala sem jih cel ducat. Vsi ste gotovo že gledali katerega od njegovih filmov, Šanghaj, Halgato ali Petelinji zajtrk. Prinesi mi rože je skoraj ponarodela popevka. Prav to soboto so srednješolci pisali državno Cankarjevo tekmovanje po Lainščkovi knjigi Kurji pastir. Ko govorimo o njegovi literaturi, je ta vedno umeščena v Prekmurje, tako ali drugače so prikazani cigani, pripoveduje v molovski melodiji, ki jo obdaja neskončnost ravnice in majhnost človeka v njej. Reka Mura in gorice na Goričkem, skromnost, odmaknjenost, skrivnostnost. Med večerjo je Feri dvakrat vstopil s svojimi recitacijami. Izbral je pravljico o ljubezni, pripovedoval pesmi v prekmurščini, ki zvenijo drugače. Prebral je pesem o dveh zaljubljencih. »Imela sta klopco v parku in v stari kavarni svoj kot, molčala sta dolgo ob mraku, poslušala glasbo brez not. Takšna bila je ljubezen, mnogi so se ji smejali, takšna bila je ta sreča, mnogi je niso poznali,« je zapisal Feri. Če si v kateremkoli pogledu drugačen, si za okolico čuden. Tega sem se že zdavnaj navadila in ne trudim se več stopiti z večino. Všeč mi je, kadar sem všeč sama sebi.

Feriju sem dala v podpis dve knjigi, ki sem ju imela doma. Ena je bila Muriša. Rečem mu, da nisem vedela, da je to zares del Mure. S kolesom sem se vozila tam. Tam, kjer se konča zadnja vas, kjer se vijeta le še reka in gozd, Murska šuma. Feri pravi, da tudi on ni vedel, da res obstaja kraj s takim imenom. Malo debelo pogledam in ga vprašam, ali ni dal romanu naslov po kraju. On odgovori, da ne, sploh ne: »Tako sem sam pri sebi nagovoril Muro.« Tudi prav, si mislim. In večerja? Seveda je bila izvrstna. Pridite kdaj na Brdo, lepo in dobro je pri njih.