Z ženskami pri Prešernu

V Prešernovi hiši se družimo z ženskami v Prešernovi poeziji, ki jih v multimedijski postavitvi z videom in glasbo predstavlja video umetnica in nagrajenka Prešernovega sklada Nataša Prosenc Stearns.

Kranj – V Prešernovi hiši so ob letošnjem slovenskem kulturnem prazniku pripravili prav posebno multimedijsko razstavo, katere osrednji del ima značaj stalne, del v več prostorih galerije pa občasne postavitve. »V tej galeriji doslej še ni bilo na ogled razstave, ki bi bila celostno zasnovana multimedijsko,« pove kustos Gašper Peternel iz Gorenjskega muzeja, ki je pred dobrim letom z izbrano ekipo soavtorjev uspešno prenovil stalno postavitev Prešernovega spominskega muzeja. Če postavitev takrat v nekaterih delih še ni bila dokončna, zdaj dobiva popolnejšo podobo z multimedijsko intervencijo na steni nad muzejsko trgovino.

»K sodelovanju sem povabil priznano vizualno umetnico, leta 2001 tudi prejemnico nagrade Prešernovega sklada, Natašo Prosenc Stearns,« v želji po sodobnejšem pristopu pri postavitvi v nadaljevanju poudarja Peternel. »Pri prenovi smo tudi sicer snovali nekoliko drugačno vizualno podajanje vsebin. Prej je bila na omenjeni steni napisana Zdravljica v več jezikih, kar je delovalo precej konservativno, zato smo z multimedijo želeli izkoristiti potencial prostora in hkrati doseči poseben doživljajski akcent k stalni razstavi.« Če gre v spominskem muzeju predvsem za ponotranjen način doživljanja, pa se ob videu Prosenc Stearnsove enostavno prepustimo vtisu in z njim čustvom, ki v nas prebudijo umetniško razmišljanje. Avtorica nam sporočilnost Prešernove poezije namreč prikaže skozi vizualno.

»Gre za občuten premik od razumskega analiziranja poezije do občutkov, ki jih ponuja vizualna likovna umetnost. To je še en korak v povezovanju k intimnemu občutenju poezije,« je prepričan Peternel. Če uveljavljena umetnica na področju videa pri osrednjem delu izhaja iz Krsta pri Savici in duhovnih razsežnosti boginje Žive, se pri drugih postavitvah, ki bodo v galeriji na ogled do 3. aprila, spogleduje še z nekaterimi drugimi ženskimi liki v Prešernovi poeziji, zlasti z lepo Vido in z njo problematiko preseljevanja. Lahko bi rekli, da gre na neki način za novo interpretacijo znanih Prešernovih pesmi.

Od Žive k Mariji

Z video umetnico, avtorico razstave v Prešernovi hiši in galeriji Natašo Prosenc Stearns, pred vstopom v spominski muzej v prvem nadstropju spremljava 16-minutni video. »Inspiracija za film je bil Krst pri Savici, pri čemer sem se osredotočila na preobrazbo poganske boginje Žive, na katere mestu skozi zgodbo pokristjanjevanja na koncu vidimo podobo device Marije,« pojasnjuje umetnica in dodaja, da je film sestavljen iz dvanajstih slik. »V prvi se pojavi boginja Živa s posodo v rokah, saj je simbol življenja, rodnosti, ljubezni, prosperitete. V naslednji sliki vidimo Črtomirja, ki z zastavo odhaja v boj za pogansko vero, sledi Bogomila in začne se njuna ljubezenska zgodba, ki je ves čas v ozadju Krsta,« nadaljuje sogovornica in pri tem poudarja, da so slike v veliki meri abstrahirane. »Vedno znova vzamem posamezne dele iz kompleksne pesnitve in potem plastim. Vsaka podoba je torej plastenje od dveh do petih različnih slik, pri čemer so eno figure, drugo pa podobe iz narave: od ognja, vode do zemlje, peska … Začnem seveda z jezerom.«

Vsako naslednjo sliko uvede s citatom oziroma verzom iz Krsta pri Savici, ki najlepše povezuje pesnitev s projiciranim na veliko muzejsko steno. Njen proces dela je močno intuitiven, običajno zamisli sprva abstrahira in jih pozneje poveže v celoto in s tem približa – v tem primeru Prešernovi pesnitvi. V filmu se pojavi lik pridigarja, ki pokristjanjuje pogane … Nataša Prosenc Stearns živi in deluje v ZDA v delu Los Angelesa, imenovanem Venice Beach. »Ko sem dobila povabilo za razstavo, sem bila v Ameriki, tako sem figure posnela tam, podobe pokrajin in narave pa so deloma že v moji video knjižnici, ki jo ustvarjam že več kot dvajset let, nekatere pa sem posnela na novo.« Močan naboj ob videu ima tudi glasba skladatelja Milka Lazarja, s katerim umetnica sodeluje že od vsega začetka svoje umetniške poti.

Ženske v romantični poeziji

Vseh video projekcij oziroma umetniških intervencij je poleg že opisane na tokratni razstavi še nekaj. V vhodnem galerijskem delu nas uvede z videom, ki je inspiriran z lepo Vido. »Njena zgodba je deloma tudi moja zgodba, saj sem odšla v tujino, čez morje, v ZDA. Gre tudi za mojo lastno izkušnjo dveh domov in prelivanja različnih kultur in družbenih miljejev, v katerih se človek znajde. Predvsem me zanima, kako vse to vpliva na umetnost in na moje življenje.« Na drugi strani galerije je podoba pridigarja, v sosednji sobi pa avtorica predstavlja digitalne printe – kolaže. V kletnem prostoru vstopimo v ambient vode. »Sama podobo, ki se tu pojavi, imenujem vodna nimfa, ki personificira vse ženske like v Prešernovi poeziji in idejo romantične poezije nasploh,« pove umetnica.

Posnetek se tokrat izjemno dobro staplja z ambientom obokane kleti in grobega kamnitega ostenja. Po njem se pretaka zelo razgibana vodna površina, vsake toliko časa se v posnetku pojavi figura, ki je bila posneta v bazenu na kontroliranem črnem ozadju in potem kot nova plast vključena v film.

»Krst pri Savici sem prav za namen teh postavitev po mnogih letih ponovno prebrala in mi je pomenil velik izziv. Pri tem me je spontano pritegnila boginja Živa, ki sem jo pri raziskovanju povezala in primerjala tudi z drugimi boginjami in božanstvi, ki se pojavljajo v zgodovini civilizacije,« svojo odločitev za umetniški pogled na ženske v Prešernovi poeziji opisuje avtorica razstave. Medtem v osrednjem videu sledi boj med Črtomirom in Valjhunom, v ozadju pa se odvija zgodba o pokristjanjevanju. Bogomila, zavezana boginji Živi, se odtlej obrača k Mariji.