Plečnik v stripu (in pika)

O tem, kako velikega arhitekta spraviti v strip, je v Mestni knjižnici Kranj potekal pogovor z avtorjema stripa scenaristom dr. Blažem Vurnikom in risarjem Zoranom Smiljanićem, ki ga je vodil Toni Cahunek.

Ob vznožju Rožnovenskega klanca v Kranju stoji prileten mož z značilno ozko sivo bradico in črnim klobukom, se opira na palico in pogleduje navzgor po vodnjaku čisto na vrh do petelina, iz katerega kljuna curlja voda in se pretaka navzdol po terasasto nameščenih kamnitih posodah. »Tegale petelina je Božo Pengov že pred vojno ustvaril za kapelo sv. Nikolaja na Žalah. No, čez sedem let vse prav pride,« misli arhitekta Jožeta Plečnika nad njegovo izrisano podobo prebiramo v oblačku – saj gre vendarle za strip (odpreti na strani 113, ki je povezana s Kranjem).

Ker vemo, da je letošnje leto v znamenju 150. obletnice rojstva Jožeta Plečnika, strip o njem ni ravno presenečenje. Kot tudi ne, da sta ga podpisala zgodovinar dr. Blaž Vurnik iz Mestnega muzeja Ljubljana in vrhunski stripovski avtor Zoran Smiljanić, prvi v vlogi scenarista, drugi risarja. Avtorski tandem se je že izkazal z dvema stripovskima izdajama, vezanima na obletnici, stripom Spomini in sanje Kristine B., Ljubljana 1941–1945 (2015) in Ivan Cankar – podobe iz življenja (2018).

Drobna pojava z bradico, očali in klobukom

O Plečniku in njegovem delu sicer ne manjka gradiva, tudi čas, v katerem je živel, ponuja številne originalne podobe, hkrati pa sta avtorja imela tudi dovolj široko polje svobode pri interpretacijah tako tekstovnih kot vizualnih vsebin. Na vprašanje, kako je spoznaval osrednjega protagonista stripa, se Smiljanić spominja, da ga je bilo na začetku malo strah, da Plečnik ne bo tako zanimiv, zabaven, ognjevit in konflikten, kot je bil recimo Cankar, a se je izkazalo nasprotno. »Plečnik je večplasten lik, v mladih letih ima strahove in bojazni pred neuspehom, kot starejši gospod profesor pa je bil precej avtokratski, seveda pa arhitekt, ki tudi danes velja za nespornega genija. Blaž je v zgodbo vpletel veliko takih in drugačnih domislic v povezavi z njegovim značajem,« pripoveduje risar in dodaja: »S Plečnikom sem preživel približno leto dni. Včasih sva se razumela, me je pa tudi živciral. Ko je na koncu med stebri odkorakal v večnost, sem občutil žalost, kot bi se poslovil prijatelj. Zavedel sem se, da tega druženja ne bom doživel nikoli več.«

Pri arhitektovi podobi se je lahko orientiral na njegovo sicer drobno, a markantno pojavo z bradico, okroglimi očali in klobukom ter vedno oblečeno v črna oblačila. Seveda pa v stripu Plečnik nastopa v vseh življenjskih obdobjih, po eni izmed družinskih fotografij mu je risar tako za mlada leta nadel bolj »ježkasto« pričesko; kot doda v nadaljevanju, je bil mojster pri šestdesetih še vitek in pokončen, pri osemdesetih pa je nekoliko zlezel vase in mu je moral postopoma »krivit hrbtenico«, da ne bi do tega prišlo preveč naenkrat, kar bi bralec gotovo opazil.

»O Plečniku res obstaja izjemno bogata ne le strokovna, tudi spominska literatura. Že za časa življenja so si študentje zapisovali njegove izjave, po njegovi smrti pa so tako študenti kot nekateri sodelavci pisali krajše in tudi zelo dolge spomine nanj. Tako so se ohranili tudi opisi nekaterih karakternih lastnosti,« razloži Blaž Vurnik; da je dotlej Plečnika poznal predvsem po njegovih delih, ni pa poznal njegovih značajskih lastnosti. »Bal sem se, da bom dobil človeka brez izrazitega značaja, pa se je izkazalo, da gre za zelo dinamično osebo, da močno čustvuje, da je imel tudi svoje temne lastnosti, da je študente silil v to, da so reproducirali njegovo umetnost. So pa nekatere lastnosti, ki so bile stalnica v njegovem življenju, kot sta globoka vernost in občutek nezadostnosti – vseskozi nam daje občutek, da ni dovolj dober, da premalo ve, v pismih bratu piše 'to je zanič, na to ne bom ponosen, spet mi je spodletelo' in podobno ...«

Ena mojstrovina na stran

Avtorja sta za vsak posamezni prizor predvidela eno stran, ki v stripih tudi sicer velja za osnovno enoto: torej ena zgradba, en projekt – ena stran stripa. Smiljanić je na različne načine inovativno in duhovito reševal zagate, kadar je bila stran premajhna, hkrati pa je bil pri risanju Plečnikovih arhitekturnih mojstrovin dosleden.

»Sprva je kazalo, da bom z zmernim naporom prišel do cilja, pa se je izkazalo, da je zalogaj večji kot Triglav,« pove risar, pri čemer naj spomnimo, da ima strip več kot 130 strani. »Izogibal sem se prerisovanja, kar mi je pod častjo. Sem pa pri risanju Plečnikovih mojstrovin uporabljal inovativne rešitve. Naj za primer vzamem Narodno in univerzitetno knjižnico. Obstaja na desetine fotografij stavbe z vseh zornih kotov, narisal pa sem jo s strani, ki je meni najbližja. Ampak ko gledamo zgradbo, izgubimo detajle, pa sem jih vključil na fasado, na primer Dolinarjev kip Mojzesa in kljuke vrat s podobo konjske glave. Pomembno pa se mi je zdelo poudariti ritem kamna, ki je kot simfonija. Pa sem Plečnika narisal kot dirigenta. Veliko časa so mi vzele Žale s kupom kapelic, ki so izjemoma na dveh straneh.«

Ob tem Blaž spomni: »Moj položaj je bil tu precej bolj udoben. Ko je bil scenarij napisan, sem ga poslal Zoranu – in od takrat naprej sem čakal in se veselil vsake nove pošiljke stripovskih strani,« Zoran pa dodaja: »Zgodilo se je tudi, da se je Blaž v nedeljo popoldan sprehajal z družino po Bledu, pa se po telefonu oglasi Smiljanić z nekaj vprašanji. A je zdržal. Najino sodelovanje je bilo zelo kvalitetno.«

Ljubljanske Benetke

Plečnik se je na začetku dvajsetih let vrnil iz Prage v Ljubljano in bil zelo nezadovoljen z njeno podobo, označil jo je za neskončno grdo. Motila ga je obnova po potresu leta 1895, stavbe pa so obnavljali arhitekti iz monarhije. Pri prenovah cerkve sv. Jakoba in trnovske cerkve je zameril neogotski slog, neustrezen se mu je zdel Zajčev spomenik Prešerna, ni maral secesije … Sam je, nasprotno, Ljubljano videl predvsem kot mediteransko mesto. »V Ljubljani je videl duh Benetk, in če pogledamo njegovo Tromostovje, kaj lahko zaznamo njegov krik po Benetkah. Tudi sicer pa sta ga za vse življenje opredelili renesansa in antika,« poudarja Blaž Vurnik.

Tako kot mesta v trikotniku Dunaj–Praga–Ljubljana, kjer je Plečnik študiral in deloval in se ponašajo z njegovimi najpomembnejšimi arhitekturnimi stvaritvami, sta snovalca stripa vanj vključila tudi njegova dela v drugih mestih – Bogojini, Horjulu, Rakeku, tudi Kranju. Petelin z začetka tega zapisa je ena izmed nekaj kranjskih znamenitosti, ki jih pripisujemo Plečniku. Smiljanić je na eno stran vključil tako stopnišče in arkade na Rožnovenskem klancu kot tiste pred Prešernovim gledališčem. Pred pesnikovim kipom arhitekt seveda ugotavlja: »Bolje bi bilo, ako ga ne bi bilo.«

Scenarist Vurnik je v zgodbo uvrstil tudi nekaj ključnih trenutkov v Plečnikovem življenju, ki niso neposredno povezani z njegovo profesijo. »Na voljo je premnogo anekdot, povezanih z njim. Nekatere sem tudi vključil, na primer dogodek v gostilni v Rogaški Slatini: Plečnik ni maral prevelike pozornosti ob osebnih praznikih – to ga je spravljalo v stisko. Anekdota sicer nima nobene zveze z njegovimi projekti, veliko pa pove o njegovem značaju, hkrati pa tudi malo razbremeni pozornost glede vsebine v stripu. Torej, gostilničar je prišel k mizi, pokazal časopis in čestital mojstru za okrogli jubilej. Kot govori resnična zgodba, se je Plečniku čisto utrgalo, tako se je menda razburil.«

Prva naklada razprodana

Smiljanić velikega arhitekta mojstrsko pospremi k večnemu počitku, ko ta utrujen leže na posteljo in leta 1957 manj kot mesec pred svojim 85. rojstnim dnem umre. »Mislim, da je strip izdelek, ki bo navdušil koga od mladih, da bo v roke vzel še kakšno drugo knjigo o Plečniku, katerega projekt je nedvomno uspel. Njegova arhitektura je postala večna, z vpisom njegovih del na Unescov seznam svetovne dediščine pa je dobil dodaten potencial, da se bo o njem še dolgo govorilo,« je še dodal Blaž Vurnik. Prvih 1200 izvodov stripa Plečnik (in pika) je razprodanih, menda je tu že prvi ponatis.