To noč sem jo videl

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / petek, 4. februar 2022 / 15:56

Gledali smo predstavo To noč sem jo videl. O igri premišljujem že nekaj dni, jo podoživljam, o njej pripovedujem, na glas razmišljam. Stoječe ovacije sem doživela na glasbenih prireditvah, v gledališču še nikoli. Sprašujem se, kaj je bilo tako posebnega, da smo gledalci precej časa v dvorani stali in ploskali. Komu ali čemu sem ploskala?

Ploskala sem zagotovo igri in igralcem. Predstava traja štiri ure in pol. Včasih se v gledališču presedaš in zehaš, pogleduješ na uro, kdaj tudi predčasno zapustiš dvorano. Tokratna predstava te štiri ure in pol drži v popolni napetosti in pozornosti. Predstava je koprodukcija dunajskega, srbskega, mariborskega gledališča in Cankarjevega doma. Vlogo nemškega zdravnika in vojaka odigra Nemec, vlogo srbskega oficirja pa Srb. Tako prisluhnemo nemškemu in srbskemu jeziku in temperamentu igralcev. Seveda so podnapisi, zven in zvok teh jezikov pa sta mi domača. Prepevajo slovensko glasbo, partizanske napeve, italijanske, španske in nemške popevke, prisluhnemo srbskim trobačem in ciganski glasbi. Multikulturnost časa, v katerem so živeli Hribarjevi, začutiš na odru in v dvorani. Vsak jezik ima svoje zgodovinske izkušnje, značaj ljudi, ki ga govorijo. Vse to so igralci na odru imenitno izrazili. Koronski časi so nas spremenili. Ljudje smo bolj hvaležni za vse kulturne prireditve in dogodke, ki jih lahko spremljamo v živo. Vemo, kako je, ko jih ni. Človek potrebuje kulturo kot kruh in vodo, morda še bolj.

Ploskala sem besedilu, izvirnemu romanu Draga Jančarja. Ne verjamem v naključja, izbrali pa smo predstavo, kjer je bil kot častni gost povabljen sam avtor, Drago Jančar. Ploskala sem njemu in vsem njegovim genialnim romanom. V njegovih romanih me očarajo zgodbe, ki jih živijo navadni ljudje. Te osebne zgodbe vplete v čas in prostor, ki v pripovedovanju malih ljudi z obrobja zaživijo. Tako lahko bolje razumeš velike dogodke. Knjigo sem prebrala večkrat. Poznam Strmolski grad in njegovo okolico. Poznam ozadje Hribarjevih, vem, kje je njun grob v Mačah nad Preddvorom. Slišala sem pripovedovanja domačinov, ogledala sem si razstavo v muzeju. Čudovit je občutek, ko gledaš predstavo in poznaš njeno vsebino. Tedaj lahko opaziš podrobnosti, vidiš primerjave med različnimi Jančarjevimi deli.

Ploskala sem dejstvu, da so na oder in v roman postavili nekaj, kar bi morala stroka povedati že zdavnaj. V vojnem času ljudje obračunavajo s svojo šibkostjo, strastmi, nevoščljivostjo, maščevanjem, osebnimi zamerami. Napake so sestavni del resnice. Ploskali smo, ker so predstavili resnico, ker se toliko ljudi s tem poistoveti. Samo resnica nas bo rešila. Vendar, potem imajo veliki dogodki čisto drugačno perspektivo, odtenek, namen …