Tudi risba ima svoj ritem

Stripovski avtor, pevec in kitarist Martin Ramoveš nas v svojem najnovejšem stripu, v katerem sodeluje z očetom, pesnikom Janezom Ramovešem, popelje v kontrabant. Glavni lik v stripu je njegov praded, pripoveduje pa nam zgodbo izpred skoraj stotih let o tihotapljenju čez nekdanjo rapalsko mejo. Kontrabantarji je strip, ki se bere in gleda kot poljanski vestern.

Da sta bila v soboto zvečer od graničarjev ustreljena dva tihotapca, 30-letni Lovro Stanonik iz Lovskega Brda v občini Poljane in 34-letni Matija Ramož iz vasi Suše v občini Trata, oče dveh nedoletnih otrok, lastnik majhnega posestva, po domače Anžič …, po prebranem stripu ob dveh starih fotografijah še zasledim v dodatku, kar seveda spodbudi vprašanje, ali gre za resnično zgodbo.

Matija Ramož je moj praded in je model za glavnega junaka v tem stripu. To je družinska zgodba, a je hkrati povedana na univerzalen način, saj bi bila lahko zgodba mnogih družin iz Poljanske doline. Ne gre za preslikavo dogodkov v vseh podrobnostih, so pa glavni poudarki vsekakor resnični. Poleg tega je zgodba prilagojena žanru stripa, prepletena je s poetičnimi momenti in tudi pripovedna forma ni tako stroga.

Ko na primer beremo Ivana Tavčarja, lahko ob lokacijah, ljudeh in dogodkih, ki jih opisuje, potegnemo vzporednice, ki ustrezajo resničnemu, a so vendarle prirejeni zgodbi. Osebe in kraji dogajanja so potrebni predvsem za zgodbo kot tako. Moj namen ni bil narisati dokumentarni strip, predvsem sem želel, da zgodba diha sama zase.

Tudi Gostilna Mačkova glava ni nujno staro ime katere od še delujočih v Poljanski dolini?

Tako gostilna kot njeno ime sta del skrivnostnosti, ki bi jo rad zadržal zase. Mogoče bo koga celo spodbudilo, da bo dodatno raziskoval, če je kaj na tem.

Vaška gostilna je eno od središč dogajanj v stripu. Marsikdo je tam pri kartah zaigral grunt ali pa si nakopal velik dolg. Ob vsesplošni krizi v 30. letih 20. stoletja mnogim tako ni manjkalo razlogov za tihotapljenje ...

Gre za stanje duha časa v krajih ob rapalski meji. Takrat so bila kvartopirska omizja v gostilnah precej pogosta, ob tem pa je bilo tudi veliko pijače. Ljudje so se na različne načine poskušali vsaj malo izogniti popolni bedi. Kontrabant se je ponujal kot način, kako na sicer tvegan, a lahek način priti do denarja. Tihotapilo se je v obeh smereh: saharin, kavo, sladkor, jajca, les, konje ... Na italijanski strani se je dalo iztržiti višjo ceno. Konje so na ono stran vodili po ustaljenih poteh. Veliko ljudi je to počelo in veliko je bilo tudi aretiranih. Menda je bila v nekem obdobju zaprta večina gospodarjev domačij iz Leskovice, vasi, ki je bila ob meji. Na italijanski strani so mejo varovali pripadniki obmejne straže in tudi tako imenovani financarji, na jugoslovanski strani pa so bili na meji vojaški graničarji, večinoma Srbi, v zaledju je bila v stražarnicah tudi vojska.

Vašemu pradedu Matiji in njegovemu pajdašu se kontrabant ni končal dobro ...

Oba je ustrelila obmejna patrulja. O tem so pisali tudi v časopisu. Obmejni organi na takratni rapalski meji so imeli vsa pooblastila, da so streljali na tihotapce. Ti so bili sicer običajno dogovorjeni z enotami na meji, s katerimi so na neki način sodelovali in so imeli oboji nekaj od kontrabanta. Včasih pa je prišlo kaj vmes in so vojaki uporabili silo, tudi na zelo brutalen način.

Pri pisanju scenarija ste sodelovali z očetom Janezom. Kako je prišlo do ideje za strip in na kakšen način sta potem snovala zgodbo?

Da bi zgodbo o kontrabantu, ki je po pradedu tudi del družinske zgodovine, povedal v stripu, je predlagal Janez in sam sem bil seveda navdušen nad idejo. Pripravil je besedilo, zapisano po odstavkih, in v njih opisal posamezne prizore, sicer ne nujno v zaporedju dogajanja, a vendarle – okvirni lok zgodbe je bil dan. Nisem še vedel, kako si bodo sledile strani in koliko jih bo, enostavno sem se prilagodil svojemu risarskemu ritmu. Podoben način kadriranja sem namreč uporabljal že v stripu o Ivanu Robu. Pravzaprav sem Kontrabantarje v zvezek skiciral hkrati z omenjenim stripom, potem sem jih odložil in se jih lotil po izidu Roba leta 2019.

Običajno si po občutku razporedim, koliko strani bo zavzemal posamezni prizor, koliko je lahko sličic brez besed in kje moram hraniti prostor za govor. Kot rečeno, najprej za vsako stran pripravim skice, potem še enkrat izrišem celotno zgodbo, tretja različica pa je risanje stripa, kakršen gre potem v tisk. Janezu sem sproti pošiljal strani stripa, ko so bile postavljene. Vanje tako rekoč ni posegal, mogoče je celo za kakšen dialog dejal, da je nepotreben, saj risba pove dovolj.

Se strinjam. Ko namesto besed spregovori ptica razširjenih kril s svojim oglašanjem keiii, keiii.

Gre za neko simboliko, ne toliko ilustrativno kot za to, da preusmeriš pozornost iz čistega, če rečem suhoparnega pripovedovanja ... V stripu lahko veliko poveš na način, ki v drugih medijih ni na voljo. Lahko vključiš risbo, ki je celo brez smiselne povezave, ob njej pa vendarle kar švigajo različne asociacije. Tega pa recimo ni mogoče opisati z besedo.

Pogosto pripovedujete tudi z glasbo – velja to pripisati dejstvu, da sami igrate kitaro?

Pri stvareh, ki jih počnem, je osrednja stvar ritem. Ne gre le za ritem glasbe, tudi risba ima svoj ritem, strip ima ritem sekvenc pripovedovanja in razporejanja besedila … in deluje kot pesem.

To mi je ostalo od mojega prvega glasbenega albuma v stripu Nesojeni kavboji. Na kadre v stripu gledam skoraj kot na verze. Kar niti ni tako nenavadno, saj se tudi sicer v stripih pojavljajo pesmi ali ponazoritve glasbe, kar je nekako filmsko. Strip sicer ne more biti film, ima pa zato prednost, da glasbo, ki je ne moreš zaigrati, lahko pričaraš s sličicami. Pri stripih Astronomi in že omenjenem Rob: Zbadljivi poet v stripu in glasbi, ki sta še sledila, sem zato dodal tudi zgoščenki. Tako je bila ena zgodba povedana na dva različna načina.

Vaša risba s črnim tušem je zelo ekspresivna – močna in trda, kot je trda zgodba o kontrabantu. Zdi se, da bi ob barvanju stripa risbo nekako razvrednotili. Kaj menite?

Predvsem bi se pri risanju moral prilagoditi temu, da bo strip barven. Kontrabantarje pa sem risal z znanjem, da bo šlo za črno-beli strip. Zato je veliko črnih površin in risba nasploh deluje zelo grafično. Barve so sicer svoj svet, ki je zelo zahteven. Tudi sam bi se lahko odločil za to, ampak mislim, da bom ostal pri črno-belih izvedbah. Nasploh so mi bližji taki stripi.

Sicer pa so Kontrabantarji moj prvi daljši strip, ki sem ga narisal s tušem in čopičem. Mislim, da bom pri tem načinu in stilu risanja vztrajal tudi v prihodnje.

V zaključku stripa sledi esej o tihotapljenju avtorja Petra Kisina. Ta ni povezan z zgodbo, a vendarle sodi v kontekst stripa. Kako njegov prispevek vidite vi?

Kisin je naš družinski prijatelj. Mislim, da je ob priložnosti dejal, da je Poljanska dolina kot fiktivna pokrajina, ki mu je blizu tudi na osebnem nivoju. Ob nastajanju stripa je dobil idejo za spremno besedo in jo je napisal, preden je bil strip končan. Gre za drugačno izkušnjo »švercanja« v nekem drugem času. Strip tako ni le zgodovinski, ampak ob njem lahko razmišljaš tudi, kaj se zgodi v različnem času, ki je nenaklonjen prostemu pretoku blaga čez meje. Kisinova izkušnja tihotapljenja je bila bolj pustolovščina, stvar zabave, medtem ko je kontrabant v stripu posledica nuje. Mimogrede, Peter ima tudi zametke nove zgodbe.

Zdi se, da s Kontrabantarji nekako prihajate na domači teren, teren svojih staršev, očeta Janeza, ki piše izvrstno poezijo v poljanskem narečju, in mame Uršule, ki s Fanti z Jazbecove grape njegove pesmi uglasblja in izvaja ...

Verjetno zato, ker se pri tem počutim domače. Janez mi je dal idejo in osnutek za strip in s tem možnost za sodelovanje. Vedno ni najlažje sodelovati s starši, a se je v najinem primeru pokazalo, da je to odlična kombinacija. Prav tako Poljansko dolino doživljam na neki posebni način in se tudi v stripu vedno znova vanjo vračam. Tudi, če bi delal stripovski vestern, ki bi se seveda dogajal v Ameriki, bi bilo vzdušje podobno, kot je v Kontrabantarjih.

Imate že v načrtu nadaljevanje?

Ideja je, da bi nastajali novi stripi v tem duhu. Ne mislim na strip Kontrabantarji 2 ali na zgodbo z istimi osebami. Mislim na zgodbe, ki bi bile postavljene v isti čas in prostor in bi bile narejene na rahlo pustolovsko-poetičen način.