Napad v kopalnici

Jernejina zgodba, 2. del

»Polbrat je v maminem 'fantu' začutil konkurenco, zato ga je odkrito sovražil in mu nagajal. Opraskal mu je 'stoenko', v juho, ki jo je imel rad, je stresel sladkor, zlil vodo v zakonsko posteljo in podobno. Sosedje so zaradi kričanja večkrat klicali policijo, ker niso vedeli, kaj točno se v naši hiši dogaja. Sramota!«

Jerneja nadaljuje svojo zgodbo: »Polbrat je maminega fanta res sovražil. Velikokrat sem našla risbe, ko je risal prizore, da mu reže glavo in lulčka. Karel se ni dosti sekiral. Trdil je, da ima potrpljenje. V resnici pa je iskal priložnosti, da je mamo odpeljal iz hiše. Sobote in nedelje sta preživljala v vinogradu in na vikendu, ki so ga imeli njegovi starši. Polbrata sta puščala doma, da mi je kravžljal živce. Le takrat, ko sva s hčerko šli na kopanje k bazenu, sem lahko svobodno zadihala. Doma je bilo nemogoče ozračje. Ker ni bilo sestre, je polbrat napadal mene. Vdiral je v kopalnico, stiskal se je k meni na kavču, me božal po nogah med gledanjem televizije. Obseden je bil z intimnostmi, iz katerih se je rodila hčerka. Želela sem podreti steno, ki je iz kabineta vodila v sobo, v kateri sva nekoč spali s sestro. Mama mi ni dovolila. 'Hiša bo tako in tako nekoč polbratova!' mi je govorila.

Čeprav sem že diplomirala, sem zaslužila slabo. Ker sem želela oditi stran od te preklete hiše, sem ob večerih stregla v bližnji gostilni. A mi ni dosti pomagalo. Mama je zahtevala vedno več denarja za stroške. Jokala sem in jo prosila, naj ne počne tega, a je bila neusmiljena.

Potem pa šok. Klicana sem bila k šolski psihologinji. Pokazala mi je slike, ob katerih mi je zastal dih. Na kriminalistični policiji mi je ženska rdečih las povedala, da je moja punčka zlorabljena, da jo je treba zaščititi. Nisem dojela, kaj govori, bilo je grozljivo. Strašno. Moj otrok! Kako je bilo mogoče?! Nihče drug ni tega počel kot polbrat. Morda takrat, ko sem bila zvečer na delu v gostilni? Ji je storil silo v spanju? Zakaj mi punčka ni nič povedala?

Stopila sem do sestre in jo na kolenih prosila za pomoč. Obe sva jokali. 'Jerneja, reši se tistega zla, v katerem živiš, dokler je še čas!' mi je govorila.

Doma sem se želela pogovoriti z mamo. Ko sem odprla usta je, kot bi slutila, kaj bom rekla, dvignila roko. Če se ne bi umaknila, bi me udarila po zobeh. 'Ni polbrat kriv, ti si kriva, ker ga izzivaš!' je siknila vame in me porinila iz kuhinje.

Ko sem ji zagrozila s policijo, je toliko popustila, da sem dobila še eno sobo in si naredila lasten vhod. V zameno sem ji morala obljubiti, da ne bom več klicala policije. Pred očmi je imela zgolj polbratove koristi, brigalo jo je, kaj bo z vnukinjo. Okrog znancev, sorodnikov in pred zdravnikom je jamrala, kako hude težave ima z menoj. 'Že od otroštva je večna nehvaležnica in patološka lažnivka,' se je izmišljevala. Potem je udarilo.

Da se bo zgodilo nekaj zelo hudega, sem slutila že zarana, ko sem vstala. Polbrat je zadnje čase tudi jedel v svoji sobi, nasploh se ni več gibal po stanovanju. Mama je že ob kavi začela nakladati, kako nehvaležen gnoj sem, da se zame (!) samo žrtvuje, da nima nič od življenja. Potem so se vsuli očitki, da sem jo 'posrala' pred sovaščani, pred njenim moškim, da sem ljubosumna. 'Kako lahko širiš tako umazane laži o polbratu?' je vpila.

Postavila sem se ji po robu. Povedala sem ji, da sta zlorabe odkrili otroška zdravnica in psihologinja, da sta onidve dali prijavo, ki je šla na sodišče.

Nič ni pomagalo, še naprej sem bila 'nehvaležna prasica' in pri tem je ostalo. Olja na ogenj je prilil še Karel, ki ji je odločno povedal, da bi bil že skrajni čas, da si prizna, da je polbrat tudi spolno bitje in da zato lahko počne grde stvari.

Njegovi očitki so sodu izbili dno. Začela me je obtoževati, da ji hočem speljati partnerja, da sem zlobna, da ji strežem po življenju. Njen dragi ni mogel razumeti, da ima mama dva obraza. Ves zgrožen je pospravil svoje stvari, se na vratih potrkal po čelu in odšel za vedno.

'Kako lahko tako vesela in odprta oseba zanika strahote pod svojo streho?' pa je kasneje, bolj sebi kot drugim, postavljal vprašanja skupnim znancem.

Ozračje je bilo zelo naelektreno, sovražno. Najraje sem se zatekla v kopalnico, kjer sem lahko v miru razmišljala, kako naprej. Nekoč pa je kar naenkrat začel nekdo z nečim ostrim in težkim tolči po vratih. 'Sekira!' me je prešinilo. Ključavnica je popustila, noter je planil polbrat in skočil name. Začel me je gristi, praskati, daviti. Na ves glas sem začela kričati. Šlo je za življenje. Ne vem, kaj bi se zgodilo, če ne bi sosedje poklicali policije. Vso krvavo in z raztrganimi oblačili so me odpeljali s seboj, najprej v krizni center, od tam pa v varno hišo. Mama je lagala policistom, da sem jaz napadla polbrata, ne obratno. Ko so jo vprašali, zakaj ni poklicala policije, se je izgovarjala, da bi ji bilo pod častjo. Iz varne hiše sva se z mojo punčko preselili v podnajemniško stanovanje. Ni mi bilo lahko, saj sem bila brez denarja, brez osnovnih sredstev za življenje. Vse moje premoženje je ostalo pri mami. Sem in tja sem se celo zalotila, da razmišljam, da sem sama kriva, da sem morala oditi.

Bolj ko so spomini na krute trenutke tonili v podzavest, bolj me je postajalo sram. Šele čez čas sem se začela zavedati, v kakšni greznici sem malodane prostovoljno živela, pa se hkrati tolažila, da se bodo stvari že kako rešile. Ko so se na sodišču začeli postopki, sem imela občutek, da ves svet strmi vame in se mi posmehuje. Zaradi tega prekletega sramu sem zavrnila vsa pričanja, kar mi je hčerka zelo zamerila. Rekla je, da sem jo izdala. Sramovala se je moje šibkosti, a po toči zvoniti je bilo prepozno.

Z mamo se nisem nikoli več srečala. Nisem šla niti na pogreb, ko je umrla. Kje je danes polbrat, ne vem. Breme, ki sem si ga naložila tudi z molkom, pa je zelo težko in me pogosto duši. Zlasti tedaj, ko se hčerka zazre vame, pa ji v očeh berem, da me zaradi neukrepanja ne spoštuje, kot bi me lahko.«

(Konec)