Za srečo ni treba veliko

V devetčlanski družini Zupan iz Sore pri Medvodah se zelo veselijo božično-novoletnih praznikov. »Pomembno nam je samo, da smo lahko doma, drug z drugim, se pogovarjamo,« je povedala Katja Zupan, mamica sedmih otrok, in dodala, da skušajo v tem času vsaj malo nadoknaditi tisto, za kar jim med letom zmanjkuje časa.

Za družino Zupan iz Sore pri Medvodah bo danes poseben dan. Tik pred prazniki se bodo mamica Katja in njenih sedem otrok po dveh tednih službene odsotnosti razveselili moža in očeta Jakoba, s katerim se bodo prepustili mirnemu prazničnemu vzdušju in si oddahnili od napornega vsakdana. Katja je namreč kljub sedmim otrokom zaposlena še kot učiteljica matematike in računalniških predmetov na eni od kranjskih osnovnih šol, Jakob pa dela v telekomunikacijah, pogosto v tujini. »Zgodi se, da je odsoten tudi mesec ali dva, vendar se ne smem pritoževati, saj je zelo delaven in se trudi,« je Katja pohvalila svojega moža.

Pri Zupanovih se zelo veselijo praznikov in prihajajočih prostih dni. »Zelo jih potrebujemo, pa saj jih v bistvu tudi drugi, cel svet. Življenjski tempo je vse hitrejši, ogromno delamo. Čez praznike sicer ne bomo počeli nič posebnega. Smo skromni. Pomembno nam je samo, da smo lahko doma, drug z drugim, se pogovarjamo. Obiskati nameravamo taščo in svakinjo v Ljubljani, z mojimi pripraviti kaj dobrega za pojesti … V tem času skušamo vsaj malo nadoknaditi tisto, za kar nam med letom zmanjkuje časa.«

Od nekdaj sta si želela veliko družino

Katja in Jakob Zupan sta si že od nekdaj želela veliko družino. Takrat sicer nista razmišljala o sedmih otrocih, sta pa o petih. »Taki se najdemo skupaj, takšne energije se privlačijo. Ne predstavljam si, da bi imela moškega, ki bi si želel dva otroka,« je v smehu pristavila Katja.

Prvorojenko Nano, ki ima danes šestnajst let in obiskuje Škofijsko gimnazijo v Šentvidu, je povila pri 23 letih, sicer pa se je kot študentka razveselila še dveh sinov: Juša, ki je sedaj v devetem razredu, in Maksa, ki je v osmem. Sledijo šestošolec Žak, četrtošolec Tom ter hčerki Ženja, ki obiskuje zadnje leto vrtca, in Sofia, ki je nedavno upihnila tretjo svečko. Na vprašanje, ali se bo njihova družina še kaj povečala, je Katja odgovorila, da bo prihodnje leto dopolnila štirideset let in da je že malce stara za dojenčka. »Mislim, da sva končala pri sedmih otrocih, ne morem pa tega z gotovostjo trditi, saj se še vedno lahko zgodi. In tudi če bi se, sem prepričana, da bi bili novega družinskega člana vsi zelo veseli. Marsikateri pari imajo težave s plodnostjo, obiskujejo terapije, čakajo na oploditve. Z možem imava srečo, da sva oba zdrava in sva si lahko ustvarila tako veliko družino.«

Brez babic ne bi šlo

Ob moževi službeni odsotnosti sta Katji v veliko pomoč mati in tašča. »Brez babic ne bi šlo. Moja mami živi v isti hiši. Zjutraj je kaos, a moram zaradi dela prva od doma in je ona tista, ki pomaga urediti otroke, poskrbi, da se fantje, ki so bolj flegmatični, pravočasno odpravijo v šolo, hčerki pa odpelje v vrtec. Ogromno mi pomaga tudi tašča, ki sicer živi v Ljubljani, a mi kljub temu vsak dan prinese kosilo. Ko pridem utrujena iz službe, imam običajno že skuhano. Prav tako ogromno pomaga pri prevozih fantov na treninge nogometa. Starejši trije trenirajo v Ljubljani, mlajši sin pa v Medvodah in se vozi s sosedi, kar mi res veliko odvrne. Smo pa v naši hiši takšni, da imamo radi otroke, nikoli nam niso bili v napoto ali odveč. Nadstropje pod nami živi brat z ženo in tremi hčerkami, tako da je v hiši skupaj deset otrok. Res smo dobra družina, zelo v redu funkcioniramo skupaj, lahko se zanesemo drug na drugega, si pomagamo in upam, da si bomo tako vračali celo življenje,« je dejala Katja.

Na začetku sta z možem pomoč odklanjala in sta skušala vse postoriti sama. A družina se je večala, prav tako obveznosti in tako je prišlo do trenutka, ko sta si morala priznati, da ne zmoreta vsega sama, in prositi za pomoč. »Ko je prišlo do tega, mi ni bilo najbolj prijetno. Vendar je bil odziv tistih, ki sva jih prosila za pomoč, res dober. Sčasoma sem spoznala, da bi to morali vsi početi – povedati, da potrebujemo pomoč in si nesebično pomagati. Tudi sosedo sem že prosila, da je peljala mojega sina na trening.«

Treba je biti skromen

Katja je poudarila, da je pomoč babic tista, ki ji omogoča, da kljub sedmim otrokom lahko hodi v službo. »Neverjetni sta. Če ju nekaj prosim, vem, da bo to tudi narejeno,« je hvaležna Katja. Brez njene plače bi z možem težko preživljala sedem otrok. Kot pravi, je stereotip, da so vse velike družine na socialni podpori, zmoten, prav tako tudi, da imajo nekateri toliko otrok, da bi prejeli več otroških dodatkov. »Ne vem, če je kdo tak heroj, da bi se zaradi financ odločil za otroke. Zdi se mi, da si za otroke ali pa nisi. Je pa v velikih družinah, četudi sta oba starša zaposlena, treba biti skromen. Ko je treba kupiti bunde, zimske čevlje, si takoj ob nekaj sto evrov. Zato je fino, da imamo še mojo plačo, da si lahko privoščimo kaj več, da otroci niso preveč prikrajšani,« je pojasnila Katja.

Otroci se naučijo deliti

Odraščanje v velikih družinah otrokom prinese marsikatero koristno izkušnjo. Naučijo se deliti z drugimi, prilagajati drugim osebam različnih karakterjev, starejši otroci lažje razumejo ravnanje mlajših … »Najmlajša hči je zadnjič starejšemu bratu razrezala cel matematični zvezek, pa se ni jezil. Pred leti bi ponorel. Lažje tudi ločijo, kaj je prava krivica in kaj zgolj nesrečna situacija, za katero ni nihče kriv,« je naštevala Katja.

Letošnje leto je bilo za Zupanove naporno. V času šolanja na daljavo je Katja po Zoomu učila okoli 190 učencev v šoli in hkrati šolala še pet svojih otrok, poleg tega je imela doma še najmlajši hčerki. »Bledlo se mi je. V tistem trenutku sem menila, da moram vse narediti za službo. Posledično sem se s svojimi otroki premalo ukvarjala, kar se je odrazilo tudi na njihovih ocenah. Mogoče bi zdaj naredila ravno obratno: da bi vzela dopust in raje šolala svoje otroke, saj vsega nisem zmogla,« razmišlja Katja. Je pa vesela, da se je letos po šestnajstih letih znebila previjanja in plenic, ko se jih je odvadila še najmlajša hči. »Zame je bil to velik premik.« Kljub temu je gospodinjskih opravil ogromno. Ob našem obisku je pralni stroj vrtel že šesto perilo v tistem dnevu, sicer pa v povprečju vsak dan pere vsaj dvakrat, nam je zaupala.

Otroci so ji veliko dali

Odrekanja in prilaganja je veliko, a Katja pravi, da je z veliko družino ogromno pridobila. »Meni osebno je to pomagalo. Postala sem bolj skromna, mirna. Pred leti sem znala biti glasna, sedaj, pri sedmih otrocih, ne vpijem več. Opažam tudi, da za svojo srečo ne potrebujem veliko; pravzaprav potrebujem zelo malo. Meni je že čisto dovolj, da mož pride domov. Nekoč sem imela precej večje želje. So pa otroci tudi moje ogledalo; v njihovem obnašanju se velikokrat kaže moje obnašanje do drugih. Včasih sem kar zgrožena, a vidim, da se obnašajo tako, kot sem jih jaz naučila. Moja duša je potrebovala otroke, da sem dojela določene stvari, ki jih brez tega ne bi.«

Kljub veliki družini in službi je Katja odprta tudi za pridobivanje novih znanj. »Oba z možem sva taka, da naju zanima ogromno stvari. Ne vem, kje sva se našla,« je pristavila v smehu. Upa, da se bodo tudi njuni otroci naučili, da se je dobro vse življenje učiti. Pred leti, ko je njena prva hči pristala v bolnišnici, je Katja začela spoznavati naravno zdravljenje, izobrazila se je za naturopatinjo. »Naučila sem se toliko, da lahko skoraj vse pozdravim doma, razen če bi bilo res kaj zelo hudo narobe. Zdi se mi, da mamica najbolje pozna svojega otroka,« je dejala. Rada se udeleži tudi ponujenih dodatnih izobraževanj, ki ji pridejo prav pri pedagoškem delu v šoli.

Občuduje tudi mame, ki se odločijo ostati doma. »Ob veliko otrocih imajo ogromno dela, da vse postorijo. Pri nas doma imamo bolj kaos. (smeh) Po navadi se te mame ukvarjajo s še kakšno drugo dejavnostjo: nekatere pečejo, druge pletejo … Vse so izjemne,« je poudarila.

Veseli se prihodnosti

Za prihodnje leto si želi predvsem, da bi njena družina ostala zdrava, da bosta z možem lahko delala, otroci pa normalno hodili v šolo. Podobno kot ostali si želi tudi, da bi se izvili iz primeža covida-19 in z njim povezanih ukrepov. Ob tem je opozorila, da so koronarazmere marsikje poglobile stiske, osamljenost, povzročile depresijo in anksioznost. »Tega je danes veliko in se ne sme skrivati. Tudi v šoli govorimo o tem,« je razložila. »So pa po svoje to tudi zanimivi časi. Marsikaj smo se naučili, škoda sicer, da na ta način, ampak očitno to potrebujemo. Veselim se prihodnosti; verjamem, da bo spodbudna. Občutek imam, da bo vse čisto drugače, da se bodo v svetu dogajale velike spremembe,« je dodala Katja Zupan.