Spredaj ploh, zadaj ploh

Jernejina zgodba, 1. del

»Najprej smo bili družina kot vse druge,« je začela svojo zgodbo Jerneja. »Bili smo trije otroci, mama je skrbela za gospodinjstvo, ob božiču je okraševala smrečico ter postavljala jaslice, pekla piškote in kračo.

Nisva se najbolje razumeli, a ker je imela zelo enak odnos do sestre, sem se z leti mičkeno pomirila. Naučila sem se biti sama s seboj, s knjigami in šiviljskim priborom. Za svojo ploščato postavo, spredaj in zadaj 'ploh', sem sešila zanimive oblekice, ki so me delale luštno. Lepa, kot je bila sestra, to sem vedela, ne bom nikoli. Oče se za naju ni kaj prida zmenil, največ časa je posvečal nezakonskemu sinu Bogdanu, s katerim sta hodila na moto dirke. Mame ni nikoli nikamor peljal, še na veselice je odhajal s svojim bratom.

Bil je običajen petek, ko sta se oče in polbrat vračala iz mesta s polnim avtomobilom različnih modelčkov za avtomobilčke. Poledenela cesta je bila usodna. Vanju je trčil tovornjak. Oče je bil na mestu mrtev, polbrat hudo poškodovan. Kasneje so nam povedali, da ni utrpel le poškodbe nog in hrbtenice, tudi udarec v glavo je bil strahoten. Postal bo drugačen, zelo drugačen, so nas opominjali. Nisem dosti razmišljala, kaj ta drugačnost pomeni. Imela sem ga rada, zato sem mu posvetila vso svojo skrb in ljubezen ter molila za moč, da bomo skupaj premagali težave.

Bogovi pa so metali kocke po svojih željah. O ljubezni, takšna, grda na pogled kot sem bila, nisem dosti sanjala. Zato tudi nisem imela strahov, ki so jih imele prijateljice, da jim bodo sestre speljale fante. Pri nas je bilo drugače: sestrini snubci me še pogledali niso, čeprav jih je po vrsti zavračala, saj je želela najprej dokončati študij.

Očetova smrt je spodnesla tla pod maminimi nogami. Zelo se je spremenila. Veliko je bilo prepirov, poprejšnjo materino mirnost so zamenjali kričanje, udarci, brce. Pa ne samo to. Tudi sestro je bilo strah, saj ni vedela, ali bo lahko končala študij ali ne.

Med njo in polbratom je začelo prihajati do hudih napetosti. Ko je prišel iz bolnišnice, nas je šokiral z novim, zelo tujim obnašanjem. Vedno ko se je sestra kopala ali prhala, je hotel na stranišče, čeprav smo imeli na voljo dve. Pri tem mu je bilo treba pomagati in ga na začetku tudi obrisati. Seveda je morala sestra stopiti iz banje …

Vsa zgrožena mi je nekoč zaupala, da jo zmeraj gleda in da mu pri tem stoji. Kmalu je začel segati po njej. Vreščala je in klicala na pomoč, pa ji je mama le ukazala, naj utihne in da mir. Brata ni okarala ali mu celo rekla, da je z njegovim obnašanjem kaj narobe.

Tudi jutra so bila moreča. Polbrat je po nesreči sicer spal v spalnici pri mami, kljub temu je redno prihajal v sobo, v kateri sva spali s sestro. Dvigoval odeje in nama kazal izboklino na pižami. Nekoč je kar zlezel k sestri in jo začel otipavati … Mama se je na klicanje na pomoč sicer odzvala, a je le sestro ozmerjala, da je pokvarjena.

Žal pa sestra po tem dogodku ni več dolgo zdržala doma. Odšla je z vodovodnim inštalaterjem, ki ga je šele nedavno spoznala. Ni bil študiran kot ona, a je imel dobro srce. Zanimivo, lepo sta se ujela in še po tridesetih letih zakona jima dobro gre. Pri njima je čutiti toplino doma in razumevanje, kar me zmeraj poboža po duši.

Meni je bilo usojeno, da sem spoznala Stojana. Da se je tako lep fant, doma iz zdravniške družine, zanimal zame, je bilo nenavadno. V začetku sem zmenke jemala za šalo in nisem dovolila, da se mi približa. Bogataški sinčki se ne bodo norčevali iz mene, sem razmišljala.

Počasi sem se otresla nezaupanja in dvomov. Kazalo je tako, da misli resno. Postala sva par, celo na druženja medicinske fakultete me je vodil, kar je bilo za mojo mamo nepredstavljiva čast. Oboževala ga je, lahko je prenočeval pri nas, prepustila je nama očetov kabinet, bilo je lepo.

Tri leta so minila kot v sanjah. Potem sem na nekem praznovanju ugotovila, da se me izogiba, da se raje druži s poklicno kolegico Vesno. Pričakovala sem, da se mi bo vsaj opravičil, ker me ni nikoli povabil na ples. Pa se mi ni. V ponedeljek mi je poštar prinesel pismo. Sporočil mi je, da se je naveličal moje grdote, da se me ne more več dotikati. Imel me je le za nadomestilo, ker ga je pred dobrimi tremi leti zapustilo neko dekle.

Pismo sem tisočkrat prebrala, pa ni pomagalo. Ne vem, ali se je kakšna ženska že kdaj počutila tako zavrženo in na tleh, kot sem se v tistem trenutku.

Tudi mama je bila grozno razočarana, a zaradi drugih razlogov. Upala je, da ji bo pomoč zeta zdravnika prav prišla pri negi polbrata. Ko sem se nekoč vrnila iz službe, kjer sem opravljala pripravništvo, me je pričakala s kuhalnico, s tisto, ki jo je uporabljala pri kuhanju perila v velikem loncu. Začela je tolči po meni kot zmešana. Ko sem ji rekla, naj neha, da sem noseča, je udrihala še bolj. Zahtevala je, naj splavim, a je nisem želela ubogati. Otrok, ki je rasel v meni, je bil moj in od nikogar drugega.

Žal me po pripravništvu zaradi nosečnosti niso zaposlili. In to kljub poprejšnjim obljubam, da me bodo! Znašla sem se na cesti, na 'borzi dela'. Dobivala sem nekaj malega denarja, bilo je komaj toliko, da sem si lahko kupila kakšno skromno malenkost. Pa tako sem si želela, da bi odšla od doma, si našla skromno stanovanje in živela brez nasilne mame in še bolj nasilnega polbrata! Hvaležna sem bila že, ker sem lahko obdržala očetov kabinet, ki je imel ključavnico in tudi radiator. Tega v spalnici ni bilo, ker je bil pokojni oče prepričan, da se v ogrevanih spalnicah ne da spati.

Malo preden se je rodila hčerka Sabina, je mama spoznala nekega moškega. Ime mu je bilo Karel. Od nje je bil precej mlajši, tudi na pogled ni bil napačen. Mama je postala bolj ljubeča, več se je smejala. Njen 'fant' je zelo dobro kuhal, drugače pa je prodajal v železnini. Polbrat je v njem začutil konkurenco, zato ga je odkrito sovražil in mu nagajal. Opraskal mu je 'stoenko', v juho, ki jo je imel rad, je stresel sladkor, zlil vodo v zakonsko posteljo in podobno. Karel se je hotel z njim pogovarjati, a mu ni uspevalo, saj se je polbrat odzval s kričanjem, cviljenjem, kletvicami. Sosedje so zato večkrat poklicali policijo, ker niso vedeli, kaj točno se v naši hiši dogaja. Sramota!« (Se nadaljuje)