Kdo s kom ali vsi z vsemi

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 16. december 2021 / 22:08

Z igro Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni, ki jo je po besedilu Dušana Jovanovića režiral Blaž Vehar, se uspešno predstavlja mlada generacija igralcev Loškega odra.

Škofja Loka – Najnovejšo predstavo Loškega odra so po premieri konec novembra do sobote ponovili še štirikrat in vsakič znova doživeli dolg bučen aplavz. Režiser Blaž Vehar je tokrat na oder povabil ekipo desetih igralk in igralcev in v njej prepletel izkušnje in mladost. Že izkušenim Janu Bertonclju, Gašperju Murnu in Petri Kalan se je pridružila plejada igralk in igralcev iz mladinskega »pogona«, ki so se v zadnjih letih že uspešno dokazovali v predstavah, kot sta Butalci in Ta veseli dan ali Matiček se ženi.

Skoraj pol stoletja staro Jovanovićevo besedilo, navdahnjeno tudi s seksualno revolucijo v šestdesetih letih, je bilo v času nastanka precej kontroverzno in je bilo na oder postavljano z veliko mero poguma, no, v preteklih desetletjih so igro uprizorili v več slovenskih gledališčih – tokrat na Loškem odru.

Jovanović je duh časa v besedilu skril v klasično commedio dell' arte, ki se je v posodobljeni različici držijo tudi v tokratni uprizoritvi. Ob znani melodiji in besedilu »Nič nas ni strah, če so smučarji z nami, mar ne ...« nam akterji v divjem plesnem ritmu in poželjivih gibih hitro dajo vedeti o čem bo v nadaljevanju šlo v predstavi. Na odru se vrstijo liki, ki so zakonski partnerji, ljubimke in ljubimci, bivši in bodoči, matere in sinovi, nadrejeni in podrejeni, skratka v prepletu seksualnih radosti komaj lahko sledimo, kdo s kom, kar pa naj nas ne skrbi. Pomembnejše so namreč poti do cilja, ki ob dobri ansambelski igri z nekaterimi izstopajočimi posamezniki in posameznicami predstavo delajo iskrivo in živahno, v besedilu in dialogih duhovito, ob vsem tem pa sproščeno gledljivo. Kot omenjeno, dogajanje na odru nosijo izkušeni Jan Bertoncelj (Pandolfo), Gašper Murn (Stoppino) ter Petra Kalan (Franceschina), prepričljivo pa jim sledijo Špela Klemenčič kot Lucinda, France Fister v vlogi Ubalda, Erazem Šubic Krpič kot Oktav, glavni plejboj Valerij je Gregor Gartner, Matic Eržen v vlogi Cole in Tonja Hartman kot Ardelija ter Colombina, ki jo igra Lea Potočnik.

Igra vseskozi lepo teče, vmes jo oplemenitijo s pevskimi vložki, opazno pa je temeljito delo koreografinje in kostumografinje Mateje Jerebic. Koreografija je zagotovo še ena od kvalitet predstave, ki jo tematiki primerno dopolnjuje tudi kostumski del, dekleta v kratkih krilih in negližejih ter čipkah odkrivajo, a hkrati zakrivajo, pregrešne misli pa prav tako vzbujajo fantje v spodnjih majicah z naramnicami in razkazovanjem oprsij. Dogajanje na odru vseskozi poteka na meji med spodobnim in tistim, kar naj bi bilo skrito za vrati spalnic, hkrati pa ni ceneno. Režiser je tu vzel pravo mero, prav tako so z mladostno energijo in sproščenostjo znali naproti iti igralke in igralci. Na meji odkrito – zakrito je tudi zaključni song (za zvok je poskrbel Žiga Srebot Jelovšek), ki nas spominja na Temne angele usode skupine Demolition Group.

Glede na to, da Loški oder velja za enega boljših ljubiteljskih odrov v državi, je letvica za vsako novo uprizoritev vsekakor visoka. Podeželski plejboji se tradiciji delanja dobrih predstav na Loškem odru niso izneverili. Nasprotno – škofjeloško gledališko ustvarjalnost čaka še svetla prihodnost.