Dogajanja ob gradnji železnice

Dreyschockov odgovor na obtožbo, da je dvakrat zlorabil Katarino, je bil, da se je v soboto pred velikonočnim tednom leta 1855 odpravil iz Postojne na železniško progo, da bi videl, kako stojijo dela, in je na nekem kupu gramoza ugledal sedečo Katarino z dvignjenim krilom in ji zaklical: »Si pa res ena pojava!« Že takrat naj bi mu sledila na njegovi poti v gostilno, kjer se je kar nekaj časa zadržal, ko pa je prišel ven in se napotil domov, je slišal dekle peti in žvižgati, pokazala se je iz gozda in spet šla nazaj, dokler ga ni končno nagovorila v kranjščini in prosila miloščino za zajtrk. Dal ji je nekaj šestic, češ da naj jih da materi. Katarina da je pri njem beračila že tudi prej, v letu 1854, in po navadi ji je kaj dal, miloščino da je dajal tudi drugim ljudem, zlasti delavcem na železnici, da jih je spodbujal k delu.

Glede očitanega drugega posilstva Katarine 7. maja 1855 naj bi ta tistega dne, ko se je vračal iz urada, stala pred vrati njegovega stanovanja s prosečo roko. Čez tri četrt ure se je podal na železnico in na travniku blizu železnice jo je ponovno videl, sedečo na skali. Nadaljeval je pot čez travnik in medtem rezljal vejo z nožičem. Deklica je nenadoma vstala, pristopila k njemu, dvignila krilo, ga hitro objela, poljubila in mu pri tem potisnila konec jezika med njegovi ustnici. Bil je povsem prepaden, mislil je, da se ji je nenadoma zmešalo; bila je odurna in iz ust ji je vel kisel zadah. V prvem trenutku presenečenja je ni mogel odriniti, ker je v roki držal nož, ki ga je nato izpustili iz roke, in ker je predvideval, da se mu ponuja samo iz pohlepa, da bi kaj dobila, ji je hitro dal nekaj šestic in jo napodil.

Katarinina zgodba za prvo posilstvo (ni vedela povedati, kdaj natančno naj bi to bilo) je bila, da jo je prijel za roko in jo vlekel v grmovje. Tam jo je vrgel na tla, ji z eno roko držal usta, da ni kričala, z drugo dvignil krilo, razmaknil stegna in ji porinil ud v nožnico, pri čemer je začutila v notranjosti pekočo bolečino. Po približno dveh minutah je vstal, ji dal štiri šestice in odšel. Kaki dve minuti še ni mogla vstati, v prsih je čutila bolečine, ker je ležal na njej. Nato je obrisala nožnico, ki je bila nekoliko krvava, kakšne druge tekočine pa ni opazila na njej. Samo kakih deset, petnajst korakov stran naj bi delavci delali na železnici.

Drugič naj bi bilo v začetku maja v bližini smodnišničnega stolpa pri Postojni. Na enak način kot prvič, tudi takrat ji je dal štiri »zeksarje«. Devet dni po zadnjem posilstvu je zdravniški pregled ugotovil razdevičenje. Ker je obdolženi zanikal, da bi z njo počel karkoli nečistega (sicer ni zanikal, da je bil z njo), in ker je bila priča samo tožnica, je bilo premalo dokazov za dokazovanje krivde. Katarino je župan opisal kot lahkomiselno, lažnivo, pohlepno na denar, skoraj brez pouka in vzgoje. Da se je preganjala med železniškimi delavci, za katere je bilo znano, da niso bili najbolj moralni. Lahko bi bilo res, kar je izpovedal obtoženi, možno je bilo tudi, da je Katarina prostovoljno občevala z njim ali s kom drugim.