Tako edinstveni, oni, Poljanci

V dvorani Kulturnega doma Poljane so v petek še zadnjič letos ponovili gledališko igro Medrug Polanci po besedilu in v režiji Andreja Šubica. Poklon likovnikom Poljan in širše okolice.

Poljane – Najnovejša uprizoritev iz režijske beležnice v zadnjem desetletju in več neumornega buditelja poljanskega ljubiteljskega gledališkega odra, v Škofji Loki živečega Poljanca Andreja Šubica, sledi njegovemu izvirnemu besedilu z naslovom Medrug Polanci. Za širšo Gorenjsko velja naslov prevesti v Mi Poljanci, saj je – kot je za Šubičev režijski ustvarjalni opus značilno – besedilo in z njim tudi njegova odrska izvedba v poljanskem narečju. V zadnjih letih se je še posebno veliko ukvarjal z uprizarjanjem literarnega opusa poljanskega rojaka Ivana Tavčarja in med drugim poskrbel, da so ob predstavah dramatizacije nekaterih njegovih del dobile tudi »poljanski prevod« (Šarucova sliva, Raubarski cesar, Cvetje v jeseni, Visoška kronika) v knjižni obliki.

Po izjemno uspešni uprizoritvi Visoške kronike je Šubic v času epidemije napisal dramsko besedilo Medrug Polanci in ga posvetil rojakom, ki so se s svojim umetniškim ustvarjanjem v zadnjih dvesto letih zapisali v zgodovino slovenske, nekateri izmed njih morda tudi širše, Evropske in svetovne likovne umetnosti. Celotni projekt Kulturnega društva dr. Ivan Tavčar, oplemeniten z razstavo reprodukcij najbolj znanih poljanskih ustvarjalcev, so posvetili 170. obletnici pisateljevega rojstva. Tavčar se v predstavi sicer pojavi le kot eden od likov, a je vseskozi v podtonu čutiti prisotnost njegovega duha – duha iz njegovih literarnih del, v katerih opisuje Poljance, njihove življenjske zgodbe in s tem njih človeški značaj, ki ga skozi zgodovino v današnji čas določata tako povezanost z zemljo in vero kot slikovito naravno okolje. Vse to se je in se še vedno odraža tudi v umetniških govoricah številnih likovnikov, ki izhajajo iz Poljan in širše okolice.

Predstava je poklon poljanskim likovnim umetnikom, kot so podobarji in slikarji iz rodbine Šubic, Štefan, Janez starejši, Janez in Jurij, pa slikarja Anton Ažbe in Ivan Franke, kipar Franc Ksaver Zajec, v prejšnjem stoletju slikar Ive Šubic, sodobnik Peter Jovanovič, vse do slikarke Maje Šubic, kiparja Metoda Frlica, ilustratorja in striparja Iztoka Sitarja in zagotovo še koga. Gre za imena, ki jih mora danes poznati vsak slovenski umetnostni zgodovinar.

Med poljanskimi likovniki

Igra ima tri dejanja, vsakega izmed njih v dialogu oblikujeta dva lika, ki jih je avtor izbral tako iz poljanske umetniške preteklosti kot ustvarjalnosti sedanjega časa. Vseh šest likov, ki so vseskozi prisotni na odru – dobimo občutek, kot da so na stari družinski sliki – zgodbo začne s pesmijo: »Miljarde let bo ta svetloba naprej potvala, miljarde let.« Pesem z naslovom V ritmu wolovske vprige še dveh izjemnih umetniških duš iz Poljanske doline, pesnika Janeza Ramoveša in pevke Uršule Ramoveš, je tudi vodilo, ki povezuje posamezna dejanja in z začetnim verzom igro po slabi uri tudi konča.

V prvem dejanju se vrnemo v leto 1881 v atelje slikarja Jurija Šubica (igra ga Andrej Šubic), ki portretira Ivana Tavčarja (Uroš Čadež). Medtem ko slikar zaključuje pisateljev portret, se med njima razvije pogovor, v katerem se dva pomembna rojaka pogovarjata, lahko bi rekli o domu in svetu. Dotakneta se številnih ustvarjalcev, ki so se v želji po učenju in s trebuhom za kruhom razkropili po svetu, hkrati pa se v pogovoru prepletajo teme, ki jih ponujajo medosebni odnosi med Poljanci ter njihove bivanjske značilnosti. Če je Ivan Tavčar prepričan liberal, Jurij Šubic pojasnjuje, zakaj je živelj v teh krajih veren in bogaboječ. Jurij kljub težkemu življenju verjame v umetnost, Poljance v njej vidi tudi Ivan. Oba povezuje okolje, iz katerega izhajata.

Kakih sto let kasneje nas v drugem dejanju v polpreteklo zgodovino popeljeta mladi študent medicine Andrej Šubic (igra ga Tine Šubic), ki pride na obisk k starejšemu sorodniku, slikarju Ivetu Šubicu (Bojan Trampuš). Pogovarjata se o umetnosti in v pogovor vpleteta tudi tematiko upora, ki ga je Ive kot partizan zavestno gojil zaradi nasprotovanja zavojevalcem in trpljenja malega človeka. Dotakneta se škode, ki so jo ideološka prerekanja naredila zapuščini poljanskih umetnikov iz 19. stoletja in prideta do ugotovitve, kako nujna je svoboda, ki umetnika vodi v njegovem ustvarjanju, pri čemer je pomembno, da to zna spoštovati tudi okolje, v katerem ta živi in deluje. To je zagotovo tisti del predstave, iz katerega bi se danes v želji po preseganju ideološke razklanosti morali največ naučiti.

Za tretje dejanje bi lahko rekli, da je nastalo pred dnevi, včeraj, morda se bo odvijalo tudi jutri. Na oder stopita danes uveljavljena umetnika, slikarka Maja Šubic (Jerneja Bonča) in kipar Metod Frlic (Peter Cankar). Pogovarjata se ob Majini ilustraciji Visoške kronike in Metodovem portretiranju Maje. Sodobnika – besede jima je, ob tem, da pozna njuna umetniška dela in ustvarjalni slog, ki mu sledita, v usta položil pisec – pogovor zanese v aktualni čas. Bolj kot ideološka vprašanja ju zanimajo ekološka vprašanja in vzpostavitev neke splošne normalnosti v družbi – ne le za nekatere, za vse. Prepričana sta, da je z umetnostjo mogoče svet spreminjati na bolje. Če Maja to počne počasi in z majhnimi koraki, je Metod v svojem ustvarjanju in v misli bolj neposreden.

V ozadju odra se med pogovori na velikem platnu izmenjujejo detajli umetniških del v dialogih nastopajočih likov. Vsa šesterica igralcev, ki so se odlično vživeli v posamezne like, je vseskozi na odru in stopi naprej, ko vrsta pride nanje. Kot da režiser – tudi tokrat mu je kot svetovalka na pomoč priskočila Tatjana Peršuh – želi dokazati, da so poljanski umetniki vseskozi tu med nami, nekateri že dvesto let, nekateri še vedno z vedno novimi umetninami.

Predstava je pomemben dosežek v mozaiku prepoznavanja bogastva umetniške ustvarjalnosti, ki tako uspešno »poganja« na Poljanskem. Pri tem ne gre le za dokumentarno pripoved, saj se skozi pogovore umetnikov kažejo tudi značajske poteze poljanskega človeka. Andrej Šubic je nedvomno opravil veliko delo, saj je na najlepši način, namreč z umetnostjo, spregovoril o poljanski identiteti, ki je lahko zdajšnjemu življu teh krajev v čast in ponos.