Moj Camino – moja pot

France Voga z Dovjega si je za sedemdeseti rojstni dan podaril Camino de Santiago – oziroma kot pove: pot v Santiago. »Vsak, ki gre na to pot, ima svoj razlog, cilj. Nekateri gredo iz verskih razlogov, večina iz športno-rekreativnih, jaz pa sem želel sam sebi dokazati, da pri teh letih to še zmorem.«

V Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani so na nedavnem muzejskem večeru gostili Franceta Vogo, častnega občana občine Kranjska Gora. Voga je dolgoletni turistični in kulturni delavec izpod Triglava, pisatelj in Dovžan s srcem in telesom. Neizbrisen pečat je pustil na številnih področjih, poleg poklicnega dela je poklonil nešteto prostovoljnih ur za doprinos in razvoj lokalnega okolja in tudi širše. Za sedemdeseti rojstni dan si je podaril darilo – Camino de Santiago – oziroma kot pove: pot v Santiago, ki je sprejeta v evropsko kulturno dediščino in pod okriljem Unesca. Sam sebi je želel dokazati, da pri teh letih to še zmore. V 28 dneh je leta 2018 prehodil sedemsto kilometrov. Le en zelo majhen del poti, ko je tako pihalo, da bi človeka kar odneslo, se je peljal z avtobusom. Dve uri in pol dolgo predavanje na muzejskem večeru je naslovil Moj Camino – moja pot in povedal nekaj o zgodovini, spreminjajoči pokrajini, še največ pa o novih življenjskih izkušnjah in stkanih prijateljstvih. Preden je odšel na pot, se je naučil štiristo španskih besed.

V Santiago pride več poti (približno osem) iz vseh strani Evrope in bližnjega vzhoda. Francoska pot (Camino Francés), ki jo je prehodil Voga, je ena od njih. Začne se v kraju Saint-Jean-Pied-de-Port na meji med Francijo in Španijo. Ta je bila njegovo izhodišče do cilja, Santiaga de Compostela, svetišča svetega Jakoba.

Voga je na poti fotografiral samo stvari, ki so se mu zdele malo bolj neobičajne, raje se je več pogovarjal z ljudmi. »Ena fotografija je iz nekega vinograda, na tabli je pisalo: Spain is pain. Španija je bolečina. Ali če hočete – Španija je boleča. To je pa res,« je povedal Voga. Največja težava niso bili premagani metri (občasno tudi višinski) in kilometri in kakšen strm klanec, ampak, kot se spominja, pripeka – ne glede na to, da je hodil jeseni. Vsako jutro je krenil dalje pred sončnim vzhodom, kakih trikrat tudi zgrešil smer. A kar ga je najbolj presenetilo, je bilo to, da ko se je noč prevešala v dan, ni slišal petja ptic, kot ga običajno sliši pri nas.

Najljubši posnetek mu je jesenska pokrajina vasi Lorca. V Burgosu si je ogledal katedralo, »najlepšo cerkev mojega življenja«. Galicija je bila s peščenimi potkami in evkaliptusi nekaj najlepšega. Srečal je tudi mlajšo Korejko, ki ga je povprašala, zakaj hodi sam. »Imam prijatelje, pa so prestari,« ji je povedal. Korejka mu je dejala, da njeni so pa preveč zaposleni. Kot sta še ugotovila, se na Caminu srečata dva popolna tujca in si zaupata stvari, ki jih doma niti najboljšemu prijatelju ne bi.

»Ni enostavna pot, vse sem opisal realistično, brez olepšav.« Tudi križi so na poti, ti označujejo smrt pohodnikov. En križ ga je posebno prizadel. Dekle iz Verone je končala Camino kot Pot in svojo življenjsko pot.

Francetovih zgodb je seveda za knjigo. Ko je hodil zadnje štiri kilometre skozi Santiago de Compostela, je vsa moč, vsa energija začela odtekati iz njega. »Mimoidoči ljudje so me spodbujali: »Daj, zdrži!« Točno opoldne je prišel pred katedralo. Energija se je povrnila. Šel je v urad za romarje po certifikat, tam preverijo papirje. Romarsko listino na poti pa moraš imeti, ta ti odpre vrata tudi v poceni prenočišča. Z Rusom Sergejem sta skupaj spila še zadnji viski, potem pa je bil čas za vrnitev domov.

Na poti je srečal novinarko Kanala A, ki je delala reportažo o Caminu. »Niso bogastvo Camina cerkve, palače, ampak so bogastvo ljudje.« To ji je povedal France Voga.