Spomini na leto 1991, 3. del

Zanimalo nas je, kako so prebivalci Gorenjske doživljali zgodovinske dogodke leta 1991. Da bi dobili nekaj odgovorov, smo za pomoč prosili prof. Ireno Rahotina z Gimnazije Franceta Prešerna iz Kranja. Dijaki so v šolskem letu 2020/2021 s svojimi starši in starimi starši opravili pogovore. Danes je pred vami tretji del.

Dijakinji Tjaši je spomine na leto 1991 zaupala mama, ki je delček dogajanja videla tudi od blizu:

»Takrat študentka sem čas prvih demokratičnih volitev doživljala doma z dojenčkom, in kot poznavalka politike sem seveda zelo natančno spremljala tako volilno kampanjo kot same volitve. Spomnim se, da je bila volilna nedelja sončna, topla. Čakanje na rezultate je bilo razburljivo. Tedaj sem živela na vasi in vsi v okolici so podpirali novonastale stranke, združene v Demos. Veliko so govorili o Pučniku. Sama sem (mladinka) glas dala Liberalno-demokratski stranki (nekoč ZSMS). Novo vlado, takrat je bil to še izvršni svet, je vodil Lojze Peterle, Janez Janša je bil sekretar za obrambo, Igor Bavčar za notranje zadeve, Katja Boh sekretarka za zdravje, Rajko Pirnat sekretar za pravosodje, Dimitrij Rupel za zunanje zadeve, Krajnc za promet, Jazbinšek za okolje. V parlament so prišli tudi Zeleni in z njimi moj profesor s fakultete Leo Šešerko. Predsednik parlamenta (takrat je bila to še skupščina) je bil France Bučar. Spomnim se Ivana Omana, njegovega zeta Marjana Podobnika, Pavla Gantarja, Pluta, Jelinčiča, Mencingerja, Pahorja, Potrča, Ribičiča, Kučana … Omenjene in številne druge politike poznam skozi svoje delo in z mnogimi se še danes srečujemo in sodelujemo. Pričakovanja ljudi takrat so bila velika. Napovedana odcepitev od Jugoslavije se je zdela veličastna, hkrati pa je porajala strah. Vendar udeležba na plebiscitu ni bilo vprašanje. Samega dne glasovanja se ne spomnim, ta dan imam tudi rojstni dan. Oddali smo glasove, nato pa doma po televiziji pozorno spremljali štetje in dogajanje.

Razglasitev samostojne države in desetdnevno vojno za Slovenijo čez pol leta sem spremljala tako rekoč od blizu. Na povabilo Jelka Kacina sem sodelovala v skupini prostovoljcev, ki so pomagali v Sekretariatu za informiranje pri organizaciji dogodka. V Cankarjevem domu smo sprejemali novinarje, ki so prihajali v Ljubljano, in jim pomagali. Tako sem že dva, tri dni pred razglasitvijo vedela, da se JLA pripravlja na zasedbo meja, da so tanki že na cestah … Proslavo sem sicer spremljala doma po televiziji, potem pa smo šli s prijatelji na pijačo. Veseli, vzneseni. Naslednji dan, navsezgodaj, pa proti Ljubljani, a avtobusa ni bilo … Spomnim se preletov migov. Z domačega dvorišča sem gledala napad na oddajnik na Krvavcu, na poti domov je pred menoj iz kranjske vojašnice zapeljal tovornjak, v katerem so sedeli vojaki (naborniki) na poti na Jezersko, na mejni prehod. Dvajset minut smo si gledali v oči … Nepozaben je bil tudi zelo nizek prelet dveh letal Adrie Airways, ki so 'bežala' z Brnika v Avstrijo; ko so se tresla okna in se je na mizi prevrnila vaza z rožami. V novinarskem središču v Cankarjevem domu v Ljubljani je bilo živahno, redne novinarske konference, stotine vprašanj, telefoni so pregorevali, ljudje so sporočali, kaj se dogaja v njihovem kraju, kje so videli jugoslovanske vojake, nekateri so v strahu jokali … Prepričana, da smo kot država na pravi poti, strahu pri meni ni bilo, čeprav je bila pot v Ljubljano in nazaj večkrat precej neprijetna. Na ulicah, ob cesti vojaki s puškami …«

Dijakinja Iza je za spomine vprašala svojega očeta, ki se spomni podobnih stvari, kot se jih vsi tisti, ki smo bili takrat ravno polnoletni:

»Dobro se spomnim situacije doma, ko je prišel k meni sovaščan, prijatelj s psom. Midva sva klepetala na vhodnih stopnicah, moja mami je delala na vrtu in na enkrat se oglasijo sirene. Naša mami je vse pustila in naju začela rotiti: 'Gremo, gremo v klet!' S prijateljem sva še nekaj minut opazovala, ali bi mogoče videla kakšno letalo, saj je bila sirena za letalski napad. Čez nekaj minut smo zaslišali zvok reaktivnih lovcev, ki so leteli blizu grebena Karavank proti platoju na Hrušici. In potem sva tudi midva šla v klet, kjer so bile pripravljene zaloge hrane. To se nama je zdelo zabavno. Na nek način smo bili prestrašeni, stalno smo spremljali, kaj se dogaja, a hkrati tega nismo jemali resno, starejši pa so bili očitno – glede na to, da je mami pripravila zaloge riža, moke, vode – zelo prestrašeni. Kar nekaj časa smo bili v kleti, nato smo šli pogledat situacijo zunaj. Prijatelj je šel domov, midva pa pred televizijo, da sva videla, kaj natančno se je dogajalo. Naslednje dni je bilo kar napeto. Ko je bilo razglašeno premirje, se spomnim številnih prijateljev, ki so dezertirali iz jugoslovanske vojske in se zato še mesece skrivali. To je bilo namreč kaznivo, in če bi te dobili, bi moral v zapor. V takšnih situacijah pa še posebej. Mesece kasneje, ko je bilo jasno, da se bo jugoslovanska vojska umaknila iz Slovenije, so razkrili svoja skrivališča. Nekaj jih je bilo na Voglu, nekaj v Ratečah, Planici, veliko jih je šlo na Koroško, v Avstrijo. In takrat smo mi šele zares svobodno zadihali.«