Žareči macesni

Trupejevo poldne (1931 m) - Vošca (1737 m) - ... so žal minili. Pokrila jih je zima zima bela, odpadle so njihove žareče iglice, ki vsako leto jeseni vabijo v gore, da si jih nagledamo. Čudovit greben, z veličastnim razgledom.

Vsako leto, vsaj enkrat, me pot vodi na vrhove, ki jih bomo obiskali danes. Zakaj? Preprost odgovor: ker je narava veličastna, pot je za dušo, razgled z grebena pa fantastičen. Da se ti odpre razgled od Montaža na zahodu do Kukove špice na vzhodu, v vsemi vrhovi vmes; kaj več bi si še želel.

Izhodišče vzpona je vas Srednji Vrh, do koder pripelje asfaltirana, dva kilometra in pol dolga cesta. Pod vasjo, ob smetnjakih, je parkirišče. Po asfaltirani cesti se odpravimo skozi vas, kjer nas smerna tabla usmeri proti Trupejevemu poldnevu. Ta del Karavank je tudi neoznačen in če sem iskrena, upam, da bo tako tudi ostalo. Hodimo ob potoku Jerman oz. skozi t. i. Jermanov graben, ki poteka skoraj ves čas v senci. Potok je nekaj časa na naši desni, nekaj časa na levi strani. Po približno uri hoje bomo na svoji levi strani zagledali pastirske stanove. Čaka nas vzpon do t. i. Železnice. Do Železnice pripelje tudi 11 kilometrov dolga cesta z mejnega prehoda Korensko sedlo, cesta, ki jo odlikuje izjemna panorama. Ko dosežemo konec ceste, kjer je v kopnem običajno vedno parkiran kakšen avto, smo dosegli začetek Železnice.

Pot nas bo vodila proti vzhodu. Predlagam, da kar sledimo poti, mestoma celo cesti, ki nas bo pripeljala na sedlo med Trupejevim poldnevom in Belimi pečmi. Železnica se kar vleče, pot se ves čas enakomerno vzpenja. Šli bomo mimo lovske koče, ki je na naši levi strani. Zdi se mi, da je vzpon proti sedlu, z izjemo končnega vzpona na vrh, še najbolj strm. Ko dosežemo sedlo, je na naši levi Trupejevo poldne. S sedla se odpre pogled na Maloško poldne in Kresišče. Zavijemo levo na ozko stezo, ki vodi strmo skozi rušje navzgor. Ko dosežemo predvrh, celo malce izgubimo na višini in se po grebenu povzpnemo na vrh. Pred leti je bil na vrhu križ, a zaradi podora dela vrha je zdaj zgolj za srečo na vrhu le zvonček.

Vrh nudi fantastičen razgled greben zahodnih Karavank, na Kepo, Dovško Babo, Golico; proti jugu se odpre celotna Martuljkova skupina: Kukova Špica, Široka peč, Dovški križ, Oltarji, Mala in Velika Ponca, Špik, Frdamane police, Rigljica, Rušica, Kurji vrh; Mojstrovke, Jalovec, Mangrt, Bavški Grintovec, Viš, Montaž; pogled proti Avstriji nam postreže celo z Velikim Klekom. Do vrha smo potrebovali dobri dve uri.

Z vrha Trupejevega poldneva sestopimo po grebenu proti Blekovi planini. Neoznačena grebenska steza je dobro vidna in poteka ob mejnih kamnih. V približno eni uri smo na Blekovi planini. Od tam še vedno sledimo mejnim kamnom naprej proti zahodu, proti Vošci. Takoj s planine se rahlo vzpnemo na sedlo pod zajčnikom, nato pa se spuščamo do vznožja poseke, preko katere se v ključih povzpnemo na Vošco. Po desni strani travnika se sprehodimo do vrha, kjer so ruševine stare pastirske stavbe. Z Vošce vidimo dodatno še Razor in Prisojnik. Resnično je razgledna tale grebenska pot.

Z Vošce sestopimo po stezi in kolovozu, ki ji z lahkoto sledimo. Ko vstopimo v gozd, nas čaka nekaj strmega, razdrapanega terena, nato pa mehak travnik, ki nas pripelje do panoramske ceste, ki pelje mimo lovske koče. Nadaljujemo po cesti desno, dva ovinka, ko na levi strani ceste zagledamo možica. Smo nad Jureževim grabnom, skozi katerega se bomo vrnili nazaj na Srednji Vrh. Po neoznačeni stezi sestopamo najprej čez travnik, kjer je tudi ograda, saj se v poletnem času tukaj pase živina. Ko pridemo do gozda, prečimo na levo stran grabna, kjer se po udobni, a mestoma precej strmi stezi spuščamo proti Srednjemu vrhu. Na koncu gozda, kjer je zopet ograda, smo na Jureževem travniku in kmalu pri turistični kmetiji. Od kmetije do vasi sestopamo najprej po makadamski in nato asfaltirani cesti do zvestega, jeklenega prijatelja.

Nadmorska višina: 1931 m

Višinska razlika: cca. 1000 m

Trajanje: 6 ur

Zahtevnost: 3 zvezdice