Kdo bo imel glavno besedo – kmetje ali nekmetje

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / nedelja, 5. december 2021 / 21:16

Vlada je prejšnji teden potrdila spremembe zakona o agrarnih skupnostih, s katerimi je odpravila nekatere težave, ki se pojavljajo pri upravljanju agrarnih skupnosti ter pri gospodarjenju z njihovim premoženjem. Teh težav ni malo. Agrarne skupnosti kljub popravku zakona, o katerem bo odločal še državni zbor, ostajajo razpete med preteklostjo in prihodnostjo. Njihovo tradicijo, ki se je večinoma začela po letu 1848, je po drugi svetovni vojni nasilno prekinila nacionalizacija. Samostojna Slovenija je krivico sicer popravila z zakonom o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic, a agrarnih skupnosti v stare (tradicionalne) okvire ni več mogla uokviriti, tudi ne s kasneje sprejetim zakonom o agrarnih skupnostih. Razmere v družbi in v kmetijstvu so se namreč v vseh teh desetletjih močno spremenile. Včasih je bilo dedovanje enostavno, deleži so se prenašali iz roda v rod, vsakokratni gospodar kmetije je postal tudi lastnik solastnine ali skupnega premoženja agrarne skupnosti. Pa danes?! Ker je država vrnila deleže nekdanjim lastnikom, je za vse vrnjeno premoženje treba speljati dedne postopke. To je tudi za sodstvo velik zalogaj. Poznam primer, ko je za delež, ki je po vrednotenju geodetske uprave vreden nekaj več kot tisoč evrov, štirideset dedičev. Dediči morajo zdaj izbrati enega, ki bo kot član agrarne skupnosti lahko dedoval premoženje; a da to zanj ne bo finančno breme, se bodo preostali dediči morali še odpovedati nujnemu deležu. In še primer, ki je videti bolj zapleten: za delež, ki je vreden več kot petdeset tisoč evrov, se potegujejo štirje dediči, a ker se očitno glede dedovanja ne bodo uskladili, bo njihov delež prešel v roke občine ali preostalih članov skupnosti.

S končanjem dednih postopkov vstopajo v agrarne skupnosti novi člani, med katerimi je vse manj kmetov, zato prihaja do navzkrižja interesov in celo sporov. Od tega, kdo bo pri odločanju imel glavno besedo – kmetje ali nekmetje, je odvisna tudi prihodnost agrarnih skupnosti. Medtem ko se kmetje večinoma zavzemajo za to, da bi agrarne skupnosti ves denar, tudi subvencije, ki jih dobivajo od države, vlagale v zagotavljanje paše na planinah, to je v urejanje pašnikov, hlevov in pastirskih stanov, je interes tistih, ki se ne ukvarjajo s kmetijstvom ali prihajajo od drugod, tudi iz dvesto kilometrov oddaljenih krajev, najbrž drugačen: želijo izplačilo »dobička«, pojavljajo se tudi pobude o prodaji (dela) premoženja ali celo o ukinitvi agrarne skupnosti ter razdelitvi njenega premoženja med člane.