Fran Vidic, talec vojnega nasilja

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (331)

V Preboldu se je 30. novembra 1872 rodil doktor znanosti, kritik, literarni zgodovinar, mecen, pravnik, prevajalec in publicist Fran Vidic. Po upokojitvi je živel v Kamniku. Leta 1933 je postal načelnik kamniške Meščanske korporacije, leta 1936 član banovinskega sveta za kamniški okraj. V Kamniku je bil dejaven tudi na socialnem in kulturnem področju. Med drugo svetovno vojno si je prizadeval za ohranitev dragocene knjižnice kamniškega frančiškanskega samostana. Proti koncu leta 1943 je bil izdan kot aktivist Osvobodilne fronte in bil 7. decembra 1943 aretiran. Zaprt je bil v taborišču v Begunjah in bil skupaj s 25 talci (večinoma Kamničani) 31. januarja 1944 ustreljen v Ljubljani kot povračilo za likvidacijo sodelavca gestapa …

Rodil se je v družini učitelja Jožefa in Marije, rojene Medved. Osnovno šolo je obiskoval v Preboldu, gimnazijo pa v Celju. Na Dunaju je študiral slavistiko, klasično filologijo in zgodovino. V času študija je bil skupaj z Ivanom Cankarjem in Otonom Župančičem član literarnega kluba na Dunaju. Promoviran je bil leta 1898 z disertacijo o Valentinu Vodniku.

Ob koncu študija je krajši čas poučeval na gimnaziji v Mariboru, nato se je zaposlil na notranjem ministrstvu na Dunaju kot urednik slovenske izdaje državnega zakonika. V obdobju 1898–1918 je pripravil dvajset letnikov. Med letoma 1900 in 1903 je ob delu študiral pravo in honorarno poučeval na Terezijanski akademiji.

Po razpadu Avstro-Ogrske ga je Država SHS imenovala za svojega predstavnika pri mednarodni komisiji za ureditev uradniških vprašanj ter likvidacijske komisije na področju sociale in zdravstva. Leta 1921 je bil imenovan za tiskovnega referenta pri predsedstvu Narodne vlade za Slovenijo, leta 1922 je postal referent za znanost, umetnost in občo kulturo pri inšpektoratu za prosveto in vere pokrajinske uprave v Ljubljani. Upokojil se je leta 1927. Tega leta se je potegoval za mesto upravnika Slovenskega narodnega gledališča, vendar ni uspel.

V literarnih polemikah je prvič nastopil leta 1894, in sicer kot zagovornik tako imenovane nove struje v krožku Frana Govekarja. Kasneje se je približal moderni in bil član Slovenskega literarnega kluba na Dunaju, kjer so bili člani tudi Ivan Cankar, Oton Župančič in Fran Eller. Pisal je članke o protestantizmu, razsvetljenstvu, Jerneju Kopitarju, Vuku Stefanoviću Karadžiću, Francetu Prešernu itd. Pisal je tudi kritike o leposlovnih in strokovnih delih. Na podlagi svoje disertacije je napisal monografijo o Valentinu Vodniku. Ukvarjal se je tudi s prevajanjem, večinoma del slovenskih pripovednikov v nemščino. Leta 1901 je v samozaložbi izdal knjigo nemških prevodov Prešernovih pesmi.

Zanimivi Gorenjci in dogodki tedna iz dežele Kranjske:

V Kamniku se je 29. 11. 1795 rodil verski in družbeni reformator Andrej Bernard Smolnikar, ki je živel v ZDA. Bil je prvi slovenski utopični socialist.

V Kamniku se je 29. 11. 1921 rodil pesnik France Balantič, ki sodi med tako imenovane zamolčane slovenske literate, saj ga oblast kljub nesporni kvaliteti do začetka demokratizacije Slovenije ni »priznavala«. Zaprt je bil v italijanskem taborišču Gonars. Po vrnitvi se je priključil domobrancem in padel v domobranski postojanki.

Papež je 1. 12. 1919 razrešil Andreja Karlina odgovornosti za vodstvo Tržaško-koprske škofije. To so zahtevali tržaški fašisti. Bil je zadnji slovenski škof v Trstu.

V Kranju se je 2. 12. 1870 rodil v Janko Majdič, prvi načelnik kranjskih planincev. Bil je vpliven član kranjskega občinskega odbora in tudi član upravnega sveta Mestne hranilnice.