Kdo bo skrbel za starejše v domovih upokojencev

Tudi v gorenjskih domovih za starejše kronično primanjkuje kadra, ves čas imajo odprtih več razpisov, ki so zvečine neuspešni. Kje rešitve vidijo direktorji?

Kranj – V gorenjskih domovih za starejše kronično primanjkuje kadra, ves čas imajo odprte razpise za več delovnih mest, a so ti zvečine neuspešni. Takoj ko se razpis (neuspešno) zaključi, objavijo novega, a odziv je zelo slab. Iščejo zlasti bolničarje negovalce, medicinske sestre, diplomirane medicinske sestre, dietne kuharje, strežnice, socialne oskrbovalke na domu ...

Razlogov, zakaj je tako težko dobiti kader za delo v domovih za starejše, je več. Eden glavnih je zagotovo zelo nizka plača, pritrjujeta direktorici dveh gorenjskih domov, dr. Karmen Arko iz Doma upokojencev dr. Franceta Bergelja Jesenice in Silva Košnjek, direktorica Centra slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka.

Začetni plačni razredi so globoko pod minimalno plačo, pravi Karmen Arko, obenem pa je delo zelo odgovorno; gre za delo z ljudmi, kjer je vsaka napaka lahko tudi usodna. Tudi delovne razmere so zelo zahtevne, saj je treba delati v izmenah, tudi ponoči, ob koncih tedna, praznikih. Delo je fizično težko in naporno, dodaja Arkova. S tem se strinja tudi Silva Košnjek, ki pravi, da je plačilo povsem neustrezno glede na zahtevnost dela.

Podobno meni tudi direktor Doma dr. Janka Benedika Radovljica Alen Gril: »Delo v domovih za ostarele je odgovorno, težko in zahtevno, plače pa so nizke in včasih komaj dosežejo minimalno. To so prav gotovo glavni razlogi, ki odbijajo potencialne kandidate za zaposlitev, da si raje iščejo zaposlitvene možnosti v drugih delovnih okoljih. Javni zavodi na trgu dela z višino plač absolutno nismo konkurenčni.«

Osnova je primerno plačilo

In kje direktorji vidijo rešitve? »Primerno plačilo za opravljeno delo – to je temelj,« pravi Karmen Arko, ki eno od možnih rešitev vidi tudi v pridobitvi kadra iz drugih držav, zlasti z območja nekdanje Jugoslavije, tudi zaradi sorodnega jezika. Ena od možnosti bi bilo po njenem mnenju tudi financiranje prešolanja zainteresiranih za to delo, država pa bi morala poskrbeti tudi za različne spodbude zaposlenim, denimo zagotavljanje varstva otrok, subvencioniranje počitniške nastanitve ... Potrebna bi bila tudi aktivna promocija omenjenih poklicev, med možnimi rešitvami pa vidi tudi aktivnejše vključevanje dijakov in študentov zdravstvenih smeri in sistemsko razvijanje prostovoljstva za pomoč v domovih.

Silva Košnjek pa opozarja na še en vidik: treba si je prizadevati, da bodo ti poklici ponovno postali cenjeni, spoštovani, ne nazadnje gre za delo za ljudi in v dobro ljudi.