Škofjeloški pasijon najboljši

Zaključek Tedna slovenske drame je minil v znamenju Škofjeloškega pasijona. Poleg najboljše predstave po mnenju strokovne žirije in občinstva je prejel še obe igralski nagradi.

Kranj – V soboto se je s sklepnim dejanjem, podelitvijo nagrad najboljšim, v Prešernovem gledališču končal 51. Teden slovenske drame. »Smo v temnih, črnih časih, a smo se odprli, prišli smo ustvarjalci, prišli ste gledalci, zato gre ena od nagrad tudi obiskovalcem,« je v uvodnem nagovoru dejal direktor Prešernovega gledališča Jure Novak. Festival je tokrat potekal v izrednem novembrskem terminu in v Prešernovem gledališču so veseli, da jim ga je kljub novim omejitvam vendarle uspelo uspešno izpeljati.

V desetih festivalskih dneh so gledalci lahko obiskali osem predstav v tekmovalnem in spremljevalnem programu, tri projekte spletnega programa ter deset dogodkov bogatega dodatnega programa. V nadaljevanju večera je ob uglasbitvah Shakespearovih in Kocbekovih pesmi glasbeno-gledališke skupine Karavana sledila podelitev festivalskih nagrad. Letos so jih gledališkim ustvarjalcem namenili osem, ob že uveljavljenih so tri podelili prvič.

Podelitev nagrad je tokrat minila v znamenju predstave Škofjeloški pasijon v režiji Jerneja Lorencija in v koprodukciji Prešernovega gledališča in Mestnega gledališča Ptuj, na katere naslov so šle kar štiri festivalske nagrade. Nagrado za najboljšo predstavo občinstva, ki jo gledališče podeljuje v sodelovanju z Gorenjskim glasom in Mestno občino Kranj, je predstava prejela z najvišjo povprečno oceno, določeno z glasovnicami gledalcev. Škofjeloški pasijon je s Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa nagradila tudi strokovna žirija v sestavi Rok Bozovičar, Diana Koloini in Viktorija Rangelova, ki je v obrazložitev med drugim zapisala: »Škofjeloški pasijon v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj zgodovinske sedimente in težo svetopisemskega izročila, ki obdaja prvo slovensko dramsko besedilo, prevede v sodobno pulzirajoče gradivo, ki besedo tudi dejansko prestavi v meso. Vsebino gledališkega dogodka postavi v trpna in trpeča telesa, ki kanonično zgodbo uprizarjajo v svojstvenem odrskem jeziku.«

Nagrada predstavi podaljšuje življenje

Na vprašanje, kako režiser vidi tako nagrado občinstva kot strokovne žirije, je Jernej Lorenci povedal: »Več odgovorov je. Seveda sem vesel obeh nagrad, se pa hkrati tudi malo sramujem svojega veselja, saj mi je popolnoma jasno, da ni objektivnih meril. Objektivnega gledališča ni, so pa presečne množice, kar pa je vendarle dobro. Pozitivni stranski učinek, ki sicer ni nujen, je tudi, da nagrada predstavi omogoči daljše in morda raznovrstnejše življenje, še kakšno gostovanje, festival … Ima pa ta učinek omejen rok trajanja. Če je nagrad veliko, se ustvari tudi neki pritisk, v katerem se skriva nevarnost, da si recimo v svojem delu ne bi več upal vstopati drugam, v kaj novega in se morda začel manj držati nekih svojih že izumljenih načinov oziroma okvirov.«

Ob tem je Lorenci zelo vesel za obe glavni igralski nagradi Doroteje Nadrah in Blaža Setnikarja. »Ustvarila sta nekaj zelo posebnega, nekaj tako rekoč brez besed. Še bolj pomembno pa se mi zdi, da sta oba šla scela v svoji vlogi, ki seveda zahtevata določen talent, neko vrsto občutljivosti, skromnosti ter sodelovanja in predajanja, sprostitve, potopitve …« je še dodal; da rad dela v kranjskem gledališču, ki je majhno in je zato manj možnosti, da bo podleglo neoliberalizmu in drugim pritiskom, ki jih je vsepovsod veliko in na katere so še posebno ustvarjalci gledališča zelo občutljivi. »V Kranju se počutim popolnoma sprejetega, tu je neko temeljno zaupanje, tako profesionalno kot človeško, kar je zame osnovni pogoj za delo. Najprej je pomembno, s kom delam, potem šele to, kaj delam, in nazadnje – kje delam.«

Prvič sta bili podeljeni igralski nagradi. Za najboljšo igralko festivala jo je prejela Doroteja Nadrah. Da omejeni nabor igralskih izraznih sredstev v polnosti izkoristi za razvoj sveže in sodobne avtorske senzibilnosti, je med drugim zapisala žirija. »V vlogo Eve in Marije vstopa brez verbalnega aparata in se ne naslanja na tipizirane podobe žrtve, temveč s svojo telesno ekspresivnostjo in vztrajnostjo vzpostavi presunljivo odrsko prisotnost.« Nadrahova se je Prešernovemu gledališču pridružila prav z vlogo v Škofjeloškem pasijonu ter bila pred časom zanjo nagrajena v Srbiji, zdaj še v Kranju. »Vesela sem nagrade, ki je tudi sad skupnega dela celotne ekipe v tej predstavi. Nagrada že na samem začetku igralske kariere je velika spodbuda, pri čemer lahko rečem, da sem vesela tudi priložnosti za igro in vloge, ki jih dobivam,« je povedala Doroteja Nadrah, o fizični zahtevnosti nagrajene vloge pa dodala, da ni nikoli pomislila, da je ne bi zmogla. »Tak je bil naš dogovor že na začetku študija in smo ves čas verjeli, da ga bomo izpeljali.«

Prav tako za vlogo v Škofjeloškem pasijonu je nagrado za najboljšega igralca festivala prejel Blaž Setnikar. Da v uprizoritvi oblikuje neposreden, vendar boleče živ trpni element – na njegovo telo se vpisujejo številna dejanja in geste trpinčenja, je zapisala žirija. »Setnikar se kot Adam in Kristus brezkompromisno podvrže torturi uprizoritvenega kolesja, pri čemer znotraj njega ostaja čist v svoji sleherniški naivnosti. Navkljub protagonistični umeščenosti v odrski dogodek se z nosilnim bremenom osrednjosti sooča nepretenciozno, vseeno pa s svojo nespregledljivo senzibilnostjo postane njeno gravitacijsko središče.«

Tudi Setnikar se je zahvalil soigralcem in celotni ekipi predstave. »Vloga odseva celoten študij na način, ki sem ga omenil v zahvali za nagrado. Enostavno sem se prepustil režiserju in avtorski ekipi, ljudem okrog sebe, ki sijajno peljejo celotno zgodbo in jo manipulirajo, tako da fizičnega trpljenja niti ne občutim. Ko veš, kaj delaš, ko veš, kam gre zgodba, se prepustiš in mogoče na trenutke tudi odklopiš. Tudi če je od spodaj iz dvorane videti trpljenje, je od zgoraj na odru v vsem veliko lepote in poezije. V vsaki novi ponovitvi prisluhnem kolegom, kaj govorijo, kako delajo z mano, kako me gledajo – in to je tisto, kar pravzaprav dela to vlogo,« je povedal Blaž Setnikar in dodal, da se je o tem, da bo šlo za odlično predstavo, dalo slutiti že od vsega začetka. »Nisem pa vedel, da bo moja vloga tako posebna. Predstave, ki sem jih doslej delal z Jernejem, so vedno neka čarovnija, v kateri smo udeleženi vsi kot ekipa.«

Gejm se nadaljuje

Prvič so podelili tudi posebno nagrado po presoji žirije. Prejela jo je predstava Gejm v režiji Žiga Divjaka in produkciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. »Uprizoritev Gejm s svojim angažiranim pristopom gledališki prostor svobode odpira družbenim poljem nujnosti. Njena igra ne poteka v fikcijskih svetovih, temveč jo igra stvarna problematika, ki odzvanja lokalno in globalno,« je zapisala žirija, Žiga Divjak pa je ob nagradi dejal, da se Gejm žal nadaljuje in da se tudi Slovenija spet giblje na pot militarizacije in nadaljnjega zatiranja ljudi.

V nadaljevanju so podelili še nagrado za najboljšega mladega dramatika ali dramatičarko. Žirijo v sestavi Srečko Fišer, Matej Bogataj in Amelia Kraigher je najbolj prepričalo besedilo Jutri je v sanjah izgledal drugače Nine Kuclar Stiković. Bienalno se podeljuje Grün-Filipičevo priznanje za dosežke na področju dramaturgije in teatrologije, nagrajenec je Milan Ramšak Marković.

Letos praznujemo 120. obletnico rojstva velikana slovenske dramatike Slavka Gruma, po katerem nosi ime osrednja nagrada festivala, ki so jo podelili že 22. Med 36 na natečaj prispelimi besedili je omenjena žirija Grumovo nagrado namenila Maji Šorli za besedilo Tega okusa še niste poskusili. »Vesela sem, da dobivam nagrado na tem odru, kjer sem se v mladosti zaljubila v gledališče,« je v izjavi ob nagradi hkrati z zahvalo svojim bližnjim in vsem, ki so pripomogli k tako dobremu dramskemu besedilu, povedala lavreatka Maja Šorli.