Gospodarji in služinčad

Kmetiški sin je poskusil posiliti deklo in zasliševali so priče. Domači sin Anton Troha je povedal, da je sosed Lipovec tiste nedelje prišel k njemu v hišo, ko sta bila z deklo sama doma, in je ostal tam tudi potem, ko je sam že odšel k popoldanski maši. Pripomnil je tudi, da mu je Lipovec takrat in tudi že prej očital, da je neumen, da »se ne daje dol« z deklo Ano in da bi on, Lipovec, če bi le imel priliko, to počel z njo. Anton da mu je potem v nedeljo zvečer hotel očitati nasilje nad deklo, vendar se ga je Lipovec izogibal.

Gospodarjeva hči Urša je povedala, da je videla Lipovca na postelji poleg dekle, ko jo je hotela vprašati, ali gre tudi v cerkev. Ana je hotela vstati, a jo je Lipovec zadržal z desno roko za zgornji del telesa, nakar mu je dekla rekla: »Pusti me Gašper, drugače bo Urša to povedala mojemu gospodarju!« Lipovec je odvrnil, naj kar pove, če hoče, da ga to nič ne briga. Kaj se je dogajalo naprej, Urša ni vedela, ker je odšla v cerkev.

Župan je dejal, da je imel Lipovca za preotročjega, da bi se ukvarjal z ženskami, zato glede tega ni bil pozoren nanj. V verouku da ni bil posebno dobro podkovan, ker je spremljal službo božjo le s cerkvenih vrat. Dekla Ana naj bi bila kar najbolj častivredno dekle, nikdar je še ni videl z moškim, tudi Trohova hiša je bila zelo v redu in krepostna.

Sodišče je našlo premalo dejstev za ugotavljanje zločina in spise so vrnili gosposki Snežnik. Do izvršenega posilstva ni prišlo, lahko bi šlo kvečjemu za poskus posilstva. Sodišče je ugotovilo, da obtoženčevo izvajanje dejanja ni bilo tako močno, resno, nasilno, da se žrtev ne bi mogla obraniti, kar se ne nazadnje po lastni izjavi tudi je, torej to ni bil dovolj zaresen poskus posilstva – in s tem tudi ne podlage za ugotavljanje zločina poskusa posilstva.

Zadnja dva primera iz odnosov med gospodarji in služinčadjo nam bosta ponovno, kot že v vseh poglavjih, pokazala, da ženske na ne preveč dobrem glasu niso imele nobenih pravih možnosti v dokazovanju posilstva.

Šestnajstletna Katarina Obrekar iz Kranja je januarja 1858 prijavila Gašperja Krepelko, da jo je trikrat posilil. Krepelka je bil »gimnastični umetnik«, ki je imel Katarino za služkinjo, obenem pa se je vlačil okrog še z dvema priležnicama. Z neko Korošico Elizabeto in neko točajko Johano Rajh. Katarino naj bi posilil trikrat, enkrat v Postojni, enkrat v Kopru in enkrat v Novem mestu. Njena izjava si je v več podrobnostih nasprotovala, to naj bi se dogajalo v nočnem času in poleg naj bi bili tudi dve drugi ženski, ki ju ni klicala na pomoč. Nadalje to nasilje ni bilo tako, da se ga res ne bi mogla obraniti, poleg tega po prvem takem »izvezakonskem občevanju« v Postojni zadeve ne samo ni prijavila, še naprej se je vlačila okrog s Krepelko. Tudi zdravniški pregled ni mogel ugotoviti posilstev – zaradi vsega tega je sodišče sklenilo, da posilstva ni moč z gotovostjo ugotoviti in da tudi nadaljevanje preiskave ne bi dalo rezultatov, zato so preiskavo prekinili.