Lubadar se postopoma le umirja

V zadnjih šestih letih so v gozdovih na Zgornjem Gorenjskem zaradi lubadarja posekali dva milijona kubičnih metrov smreke, kar predstavlja količino lesa, naloženega na tovornjake v koloni od Bleda do Maribora. Letošnja količina petdeset tisoč »kubikov« kaže na umirjanje.

Bled – Lubadar v gozdovih na Zgornjem Gorenjskem se vendarle umirja. V blejski območni enoti Zavoda za gozdove Slovenije, ki pokriva to območje, so letos doslej beležili okrog petdeset tisoč kubičnih metrov lubadark, do konca leta se bo število še zvišalo približno za pet tisoč »kubikov«, a to je v primerjavi z lani in prejšnjimi leti občutno znižanje. Lani so »evidentirali« 230 tisoč kubičnih metrov lubadark, leto prej 410 tisoč, na vrhuncu širjenja lubadarja v letu 2017 kar 430 tisoč kubičnih metrov.

V zadnjih šestih letih, to je od leta 2015, ko se je lubadar po žledu v letu 2014 začel močneje širiti, pa do letošnjega leta, so v gozdovih na Zgornjem Gorenjskem posekali skoraj dva milijona kubičnih metrov od lubadarja napadene smreke. »Za kolikšno količino gre, dovolj pove primerjava: če bi ta les naložili na kamione, na vsakega po trideset kubičnih metrov, bi kolona tovornjakov segala od Bleda do Maribora,« ugotavlja Andrej Avsenek, vodja blejske območne enote zavoda za gozdove, in to podkrepi še z nekaterimi podatki: v desetletnem obdobju (2011–2020) je možni posek vseh drevesnih vrst na njihovem območju znašal 2,9 milijona kubičnih metrov, sanitarnega poseka, ki poleg lubadark vključuje še v ujmah poškodovano drevje, je bilo 2,8 milijona »kubikov« dejanski posek pa je znašal 3,5 milijona kubičnih metrov.

Goličav za deset Bohinjskih jezer

Sestoji smreke so zaradi posledic lubadarja razredčeni, nastale so tudi goličave. »Na območju je okoli tri tisoč hektarjev golih površin, kar predstavlja skoraj deset površin Bohinjskega jezera,« pravi Avsenek in dodaja, da je najhuje na Jelovici, kjer je skoraj dva tisoč hektarjev golih površin, med bolj prizadetimi območji pa so še Notranji Bohinj, Fužinske planine, Mežakla, Radovna in Zgornjesavska dolina v okolici Dovjega. Veliko večino površin, približno devetdeset odstotkov, bodo obnovili po naravni poti, preostale s posaditvijo gozdnih dreves. »Za naravno obnovo so dobri potenciali. Vznik je bil dober, sestava drevesnih vrst je bolj heterogena, poleg smreke je največ bukve in jelke, a problemi bodo v naslednjih letih, ko bo sestoje treba negovati in jih zaščititi pred divjadjo. Vsa Slovenija, in tudi blejsko območje ni izjema, ima probleme z divjadjo, še zlasti z jelenjadjo, in to kljub povečevanju odstrela,« pravi Andrej Avsenek in dodaja, da so veliki problemi tudi pri umetni obnovi. Četudi država lastnikom brezplačno zagotavlja sadike in jim subvencionira tudi sadnjo, lastniki večinoma ne kažejo velikega zanimanja za saditev, tudi zato ne, ker se dobro zavedajo, da bodo še vsaj pet let po sadnji imeli delo z zaščito sadik pred divjadjo in z obžetvijo. Drug problem so sadike. Kot pravi Avsenek, dobivajo nekakovostne, pri katerih je uspešnost vznika le od 10- do 50-odstotna. V zadnjem času jim dobavljajo tudi sadike v lončkih, pri teh je uspešnost vznika 100-odstotna, a so trikrat dražje od »navadnih«. Na blejskem gozdnogospodarskem območju bodo s sadnjo dreves obnovili 310 hektarjev golih površin, za kar bodo potrebovali okoli štiristo tisoč sadik. Doslej so obnovili že skoraj polovico golih površin, od tega lani 56 hektarjev, sajenje pa bodo končali v dveh, treh letih.

Število izvajalcev se je potrojilo

V blejskem zavodu za gozdove tudi sicer ugotavljajo, da zanimanje lastnikov za delo v lastnem gozdu upada, po njihovi oceni le še desetina lastnikov sama seka in pospravlja drevje, preostali pa se odločajo za najem. Ko se je na blejskem gozdnogospodarskem območju močno razširil lubadar, je bilo izvajalcev za delo v gozdovih glede na potrebe občutno premalo, to so lastniki gozdov občutili zlasti v letih 2015 in 2016. Takrat se je marsikdo odločil, da tudi s pomočjo sredstev iz programa razvoja podeželja nabavi mehanizacijo za posek in spravilo drevja. »Število izvajalcev se je v zadnjih petih letih vsaj potrojilo. Nekateri so nabavili neustrezno mehanizacijo, za delo z njo se tudi niso dovolj usposobili, posledica tega so slaba kakovost opravljenega dela, poškodbe na gozdnih tleh in drugi problemi. Na tem področju bo treba zaostriti regulativo«, pravi Avsenek.

Oslabeli gozdovi bi potrebovali predah

Letos so bile za razvoj lubadarja vremensko dokaj neugodne razmere, v katerih je v nižinskih gozdovih lubadar razvil dve generaciji, v višje ležečih pa le eno. »To je bil tudi glavni razlog za zmanjšanje količine lubadark na petdeset tisoč kubičnih metrov, kar je že obvladljiva količina. Upad bi bil letos še večji, če ne bi bilo snegoloma in vetroloma, ki sta poškodovala skupno okrog 45 tisoč kubičnih metrov drevja, od tega največ na Pokljuki,« pravi Avsenek in dodaja, da so letos največ lubadarja odkrili v robnih predelih že saniranih območij in na območjih, kjer sta gozdove prizadela vetrolom in snegolom. V zavodu za gozdove si v naslednjih letih obetajo še nadaljnje zmanjševanje količine lubadark, za blejsko območje je normalna količina od deset do dvajset tisoč »kubikov«. Sicer pa si za gozdove, ki so jih v preteklih letih oslabele ujme in lubadar, želijo nekaj let predaha, da bi si lahko ponovno opomogli, a to je glede na vse pogostejše pojavljanje ujm bolj malo verjetno.

Predolgi postopki, ni skladišč

Gozdarjem je pri obvladovanju lubadarja pomagala tudi država z nekaterimi ukrepi, kot so zaposlovanje prek javnih del, subvencioniranje spravila lesa v varovalnih gozdovih in poenostavitev postopkov za gradnjo gozdnih vlak, vendar pa bi si ob vsem tem želeli tudi regulativo, ki bi jim omogočila večjo učinkovitost pri postopkih zoper lastnike gozdov, ki pravočasno ne posekajo in pospravijo lubadark. »Pri nas administrativni postopki za izvršbo nujno potrebnih del trajajo predolgo, prav hitra izvedba del pa je ključna za obvladovanje lubadarja,« pravi Avsenek in opozarja še na problem odkupa oziroma odvoza lubadark iz gozdov: »Trg lahko onemogoči sanacijo. Če so žage polne lesa ali cene zelo nizke, nimamo skladišč, kamor bi lahko odpeljali lubadarke in gozdove tako zaščitili pred nadaljnjim širjenjem lubadarja. Ko se je v letu 2018 zaprl trg z lesom, smo imeli po gozdovih kupe hlodov, iz katerih je lubadar lahko izletaval nazaj v gozdove.«