Odvetnik

Ob 170. obletnici rojstva Ivana Tavčarja objavljamo odlomke iz knjige Ivana Sivca Visoški gospod.

V tistem času sem doživel še nekaj pomembnega. Pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu sem leta 1883 začel izdajati knjižice z naslovom Slovenski pravnik, kar mi je bilo v poseben ponos. Družba sv. Mohorja je imela tedaj skoraj sto tisoč udov, ugled pa je imela tako med preprostimi kot učenimi ljudmi. Strokovni priročnik sem podnaslovil Poduk o najpotrebnejših zakonih, še lepše pa se je videlo tisto, kar je pisalo pod samim naslovom.

»Spisal dr. Ivan Tavčar.«

Na svoj doktorat iz prava sem bil seveda ponosen. Tako je ves slovenski svet izvedel, da nisem samo pisun ljubezenskih povesti in časopisnih člankov, temveč tudi pravi strokovnjak.

Knjižice – izhajale so štiri leta, vsako leto po ena – niso bile samo prvi tovrstni poljubni priročnik pri nas, pač pa predvsem pomoč preprostemu človeku. Zame pa tudi veliko priporočilo, da sem potem v Ljubljani lahko odprl samostojno odvetniško pisarno. V čast si štejem tudi to, da sem bil pri napotkih zelo neposreden. Že uvod v prvo knjigo je to nakazal. Zaradi mojih ljubih Kranjcev in seveda vseh drugih Slovencev, ki so se radi pričkali za oslovo senco, sem uvod zastavil takole:

»Poznavanje zakonov in postav je brez dvoma koristno in to tudi za človeka, ki ne pohajkuje vsak dan po sodniških prostorih in ne zapravlja dragocenega časa z nepomembnimi in hudobnimi pravdami. Z žalostjo namreč ugotavljam, da se skoraj pri vsakem okrajnem sodišču nahaja večje ali manjše število prav strastnih pravdarjev, ki se tožijo za vsako najmanjšo stvar ter prihajajo ob uradnih dnevih v sodnijo, noseč pod pazduho velike snope sodniških aktov in spisov. Ti ljudje imajo občutek, da so ob vsaki tožbi njihove pravice prikrajšane, druge pa toliko rajši tožijo tedaj, če samo pomislijo, da se jim dela krivica.«

O, koliko takih ljudi sem srečal kot pripravnik odvetnik, pozneje pa še veliko več! Mnogi so mi že na Dunaju podtikali, da smo Kranjci še posebej nagnjeni k tožbam. Tedaj sem bil jezen in sem menil, da Slovenci nismo nič slabši od drugih. V samem življenju pa se je velikokrat pokazalo drugače.

V knjižicah Slovenski pravnik sem v prvem delu spregovoril o zakonih nasploh, kako nastajajo in kdo jih potrjuje, v drugem o obrambi pravic, katastru in podobnih stvareh, v nadaljevanju pa sem navedel, kaj pomeni posestvovanje lastnine, kako posest prenesemo na druge nosilce, o tožbah in pravdah nasploh, o premičninah in nepremičninah, o testamentih in zapuščinah na široko, o zastaranju pogodb, zemljiški knjigi. Natančno pa sem navedel tudi obrazce, kako navaden smrtnik napiše prošnjo, tožbo, zagovor in podobne stvari, da mu pač ne bi bilo treba za vsako malenkost najemati odvetnika oziroma letati na sodišče. Pojasnil sem tudi mnoge druge dvoumne zadeve in to tako preprosto, da bi jih lahko razumel vsak kmet. Naj navedem samo nekaj primerov iz vsakdanjega življenja!

Večkrat me je kdo vprašal, kako je z drevesom na meji dveh posesti. Takole sem zapisal:

»Čigavo je drevo, stoječe na meji?

Last drevesa se ne določuje po koreninah v zemlji, temveč po deblu. Če stoji drevo natanko na meji med dvema zemljiščema, potem je last obeh posestnikov.

Po veljavnem zakonu pa velja, da sme vsak lastnik takega drevesa na svoji zemlji izruvati na svoji strani korenine, prav tako pa odsekati vse veje, ki so na njegovi strani in jih porabiti v svojo korist.«

Nazorno sem napisal tudi več strani o dotah. Med narodom je bilo o tem veliko več govora kot o drugih stvareh. Med drugim sem navedel:

»Kdo mora odšteti doto?

Če je nevesta polnoletna in če ima premoženje, se lahko z ženinom dogovorita, kakor sama želita. Če pa je nevesta še mladoletna, potem se je treba glede dote dogovoriti s skrbnikom oziroma varuhom mladoletne osebe.

Če pa nevesta sama po sebi nima nobenega premoženja, potem ji je dolžan doto dati oče. Če pa oče več ne živi, njena mati. Če pa je umrla tudi mati, pa ta dolžnost pade na staro mater oziroma starega očeta. Če pa tudi zadnja dva nimata premoženja, se vrsta konča in ni nihče drug od sorodnikov dolžan dati doto.

(Se nadaljuje)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kranjska Gora / sreda, 7. julij 2010 / 07:00

Protest proti združevanju zimskih počitnic

Kranjska Gora - Kaže, da nihče ni pomislil na to, kakšne posledice prinaša združevanje zimskih počitnic v en termin, je v javnem pismu na posledice odločitve, da bodo vsi slovens...

Objavljeno na isti dan


Splošno / četrtek, 6. marec 2008 / 07:00

Fit tudi v tretjem življenjskem obdobju

Staranje je neizogiben biološki proces, ki doleti vsakogar. Mnogi so mnenja, da je v starosti za gibanje prepozno. Nikoli ni prepozno, za šport in rekreacijo to drži kot pribito. Vsak človek se mora z...

Splošno / četrtek, 6. marec 2008 / 07:00

Kserostomija - suha usta

Kserostomija je strokovno ime za suha usta (grško: xeros - suh, stoma - usta) in stanje, ko bolniki nimajo dovolj sline. Lahko je prehodna ali trajna. Nastane zaradi zmanjšanega ali popolnega prenehan...

Splošno / četrtek, 6. marec 2008 / 07:00

Župan v šolskih klopeh

Šolskega parlamenta se je udeležil tudi jeseniški župan Tomaž Tom Mencinger.

Splošno / četrtek, 6. marec 2008 / 07:00

Z Rozo za kulturni praznik

Osnovno šolo Koroška Bela je obiskal Andrej Rozman - Roza. Učenci pa so pripravili Tv-dnevnik z novicami iz Prešernovih časov.

Splošno / četrtek, 6. marec 2008 / 07:00

Okolje gradi mostove

Dijaki jeseniške gimnazije že tretje leto sodelujejo v mednarodnem projektu Okolje gradi mostove. V njem se skupaj z nemškimi partnerji iz kraja Bad Bergzabern seznanjajo z okoljevarstveno proble...