Hribovska malica

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / / 14:17

Pred kratkim sem prebrala zanimiv članek o prehrani planincev in gorskih tekačev z daljšimi turami (torej so bili pri tem izključeni vsi tisti, ki sopihajo na Sv. Jošta, Jakoba in druge polurne hribčke). Zanimivo branje, tako v razmislek. V članku sem z rahlo nejevoljo prepoznala sebe, navdušeno planinko, ki pošteno zasluženo malico prepovršno prilagodi svojim energijskim potrebam. Predvsem gre za prigrizke, ki jih pobašemo v že tako poln nahrbtnik. Zelo pa je pomembno tudi to, kaj pojemo pred in po zahtevni fizični obremenitvi, ki jo Slovenci še vedno imenujemo rekreativni šport.

Kasnejše prebiranje takšnih in drugačnih vsebin me je pripeljalo do korenitih sprememb, ki jih počasi uvajam v svoje pestro športno življenje. Prepogosto preskočen zajtrk zdaj zamenjam z zvrhano skodelico medenih kosmičev z jogurtom ali pa v ponvi zacvrči jajce s kosom ovsenega kruha. Zajtrk mora biti predvsem tak, da bo zagotavljal dobro razpoložljive ogljikove hidrate, ki bodo telesu dali energijo. Prazna vreča ne stoji pokonci! V nahrbtnik potem natlačim banano, suhe fige, energijske čokoladice, sočne sendviče, veliko vode in izotoničnega napitka. Slednji nadomesti vodo in elektrolite, izgubljene s potenjem, in tako izboljša našo fizično zmogljivost. Kaj pa doma? Jah, zdaj se po hoji dobro raztegnem, po daljših naporih naslednji dan spočijem mišice in kolena, se ne ženem dan za dnem, ker mi je končno jasno, da nič ni narobe z ležernimi dnevi. Hribi so hrana za dušo, ki si jo privoščim z enakim veseljem kot dobro hribovsko malico na vrhu, medtem ko mi pogled počiva na stenah Škrlatice, strešnatih pobočjih Mojstrovk, oblačni kapici na vrhu Mangarta in mi hočejo kavke na Špiku ukrasti moj debel, sočen sendvič.

Rekreativnost bi lahko opredelili iz različnih vidikov, kot najbolj pomembna točka pa se ta opira na zmernost – torej prava mera športa, ki se sicer od osebe do osebe razlikuje, nanjo pa ima velik vpliv telesna kondicija in lastna presoja. Da poenostavim, le zdrava pamet in upoštevanje lastnih zmožnosti loči 'zdravega' rekreativca od tistega, ki pri športu pretirava. Čeprav precej posplošujem, pa bom vseeno trdila, da si Slovenci pri rekreativnem športu ne znamo postaviti prave meje. Kolesarjenje do morja, celodnevni vzponi v hribe (pri čemer nisem nikakršna svetla izjema), večdesetkilometrski tekaški podvigi, nekajkrat na teden, skoraj vsak dan ali dvakrat na dan, niso 'zdrava' rekreacija. Ne morem trditi, da nam tovrstne aktivnosti bolj škodijo kot koristijo, a Slovenci pri tem pozabimo na pomemben vidik športa – regeneracijo in pravilno prehrano.