Po svoji poti

»Napredni, a strogi vzgojni pristop uršulink ni slonel na splošno uveljavljeni metodi leskove šibe in groženj, temveč na svetovanju in pomoči. Držale so se državnega šolskega načrta in svojim 'gojenkam' ob verski vzgoji ponujale še materinščino, gospodinjstvo in ročna dela, kar je bilo značilno za vse dekliške šole. Učenkam, ki so pri štirinajstih končale redno šolanje, so uršulinke nudile dodatno izobraževanje: učenje igranja na glasbila, petja ter tujih jezikov – italijanščine, angleščine in francoščine, ki je bila nujna za učiteljski izpit. Šola in učiteljišče sta slovela po svoji kakovosti in privabljala dekleta iz vse Avstro-Ogrske. Z njuno priljubljenostjo je naraščalo tudi število gojenk, zato so uršulinke leta 1890 kupile Loški grad, ki stoji na vzpetini nad samostanom, in stavbi povezale s pokritim stopniščem. Grad so temeljito prenovile ter ga spremenile v enega najlepših in najsodobnejših dekliških vzgojnih zavodov v monarhiji: obsegal je rekreacijsko dvorano, opremljeno telovadnico in notranje grajsko dvorišče, kjer so učenke preživljale odmore. Prostorno dvorišče je dodatno zaživelo po letu 1869, ko so uršulinke zaradi novih državnih smernic med obvezne predmete umestile športno vzgojo. V prvi polovici 20. stoletja je športno vzgojo poučevala sestra Angela Bahovec, ki je že v svojem času veljala za eno najnaprednejših športnih pedagoginj; ob tem je poučevala tudi računstvo (matematiko). Leta 1936 se je na strokovnem izobraževanju v Angliji seznanila s košarko in zanjo navdušila tako loške gojenke kot učiteljice. Tedanja 'basket ball' je bila drugačna, saj je bila mreža spodaj zašita, pod košem pa je stala vratarka. Poleg tega so jo gojenke igrale v črnih haljah z dolgimi rokavi in v dolgih nogavicah, kar je botrovalo številnim zapletom. Nekdanja učenka Minka Bevk se spominja: 'Štrumpantelni so se odpeli, porhantove hlače so začele drseti proti gležnjem in tudi zase se spomnim, da so se mi nekoč potrgali gumbi in mi je vse padlo dol. K sreči so bile obleke dolge čez kolena ... No, igrale pa smo vseeno, in to zelo rade.'« (str. 94–95)

Ta knjiga je turistični vodnik. Vodi nas na '25 izletov po zgodovini žensk' in v kraje, ki so z njimi povezani. Večinoma gre za znane ženske osebnosti, na Gorenjskem je npr. takšna Josipina Urbančič Turnograjska v Preddvoru, dva cilja pa sta 'kolektivni osebi': jeseniške delavke v železarstvu in škofjeloške uršulinke. O njih govori gornji odlomek, več pa v knjigi in v Loškem muzeju …