Divja Slovenija ujeta na film

S premiero v Arboretumu Volčji Potok je svojo pot po domačih in tujih kinematografih začel težko pričakovani slovenski dokumentarni film Divja Slovenija, ki se z lahkoto kosa z najboljšimi dokumentarnimi filmi tujih produkcij. Ustvarjalci z Matejem Vraničem na čelu so s kamerami veliko dni preživeli tudi na Gorenjskem.

Dobrih osemdeset minut dolg naravoslovni dokumentarni film Divja Slovenija, pod katerega se podpisuje Matej Vranič, predstavlja zelo pestro favno in floro Slovenije, pri čemer se osredotoča na sesalce in ptice, prikazane pa so še nekatere zanimive vrste dvoživk, rib in žuželk ter rastlin. Z zraka preko živali in njihove zgodbe ter z izjemnimi posnetki predstavlja pet ekostistemov – alpski svet, kraško podzemlje, Jadransko morje, gozdovi Dinaridov in neskončne panonske ravnice.

»Natančnih lokacij, na katerih smo snemali, ne želimo predstaviti, saj bomo določenim živalskim vrstam, kot so denimo divji petelin in druge, ki so zanimive fotografom, s tem naredili veliko več škode kot koristi. Živali pri nas imajo že tako majhen živalski prostor in zares si ne želimo, da bi bile še bolj oblegane. Smo pa bili na Gorenjskem razumljivo največ prisotni v Triglavskem narodnem parku, kjer smo posneli kozoroge, gamse, svizce, planinske močerade in belke, nekaj posnetkov pa je tudi z Velike planine, kjer smo ovekovečili cvetenje žafranov. Je pa z Gorenjsko povezana anekdota, ki bi potek celotnega snemanja lahko korenito spremenila; zaradi poslabšanja vremena bi namreč lahko za vselej ostali na gori. Z Rožletom Bregarjem in mojo drago smo se na prvi snemalni dan prvega novembra podali na Kriške pode, kamor smo 30-kilogramske nahrbtnike z opremo znosili na ramah. Vremenska napoved je bila bolj ugodna, a je naslednja dva dni na polno snežilo, zaloge hrane so nam pošle, nekaj malega sam je sicer uspelo posneti, a bolj nas je skrbelo, kako nam bo v snežnem metežu po globokem snegu uspelo priti v dolino. K sreči nas je Rožle s GPS-napravo varno pripeljal v dolino. Divjo Slovenijo smo v dobesednem pomenu tako izkusili že v prvih treh snemalnih dneh,« nam je povedal Matej Vranič, ki se s fotografijo živali in rastlin ukvarja že tri desetletja. Lepote Slovenije ga pri tem projektu niso presenetile, je pa opazil, da določene živali z leti izgubljajo svoj teritorij. »Vse te zgodbe sem si s fotografij želel spraviti na film in gledalcem predstaviti, kako lahko doživimo svet, če se odpravimo v divjino. Pa ne le divjino. V Sloveniji je značilno, da presenetljivo veliko divjih živali živi v urbanem okolju in prav te me najbolj zanimajo – lisice, srne, kune, zajci, sove in veliko drugih živali živi le streljaj od naših hiš.«

Priprave so bile zelo temeljite, a živali so pogosto pokazale, da niso igralci, zato so scenarij nenehno spreminjali in se prilagajali razmeram. Poznavanje živali je bilo ključno – prav vsaka ima namreč svoj karakter –, še bolj pa potrpežljivost in tudi sreča. Za nekajminutnimi posnetki se namreč skrivajo dnevi ali celo tedni snemanj v mrazu ali temi, v popolni tišini, tako da so se ustvarjalci kar najbolj zlili z naravo. Vse so posneli v letu in pol, še pol leta pa je bilo potrebnega za montažo. Ekipa ustvarjalcev je štela petnajst posameznikov, za najlepše posnetke pa sta poleg Mateja Vraniča poskrbela še snemalca Miran Krapež in Jure Novak, Rožle Bregar pa je bil denimo odgovoren za posnetke z dronom.

Matej Vranič je najbolj ponosen, da jim je kljub – kot se je sam izrazil – mikro proračunu (vse skupaj je stalo 186 tisočakov) uspelo ustvariti izjemen film. Divja Slovenija je trenutno že v programu petih mednarodnih filmskih festivalov, kjer so jo sprejeli z navdušenjem, prav tako pa bo še vso jesen na ogled tudi v slovenskih kinematografih.