Film

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 6. marec 2018 / 14:50

Pogledati dober film je veselje, je vzgoja, užitek, kultura. Pogosto pri pouku priporočim film. Dijaki si ga morajo gledati doma in o njem napisati mnenje. Ko omenim, ogledali si boste film, kar završi od veselja. Ko slišijo, da bodo to delali doma, je veselja že nekoliko manj. Ko izvedo, da bodo morali napisati dve strani lastnega mnenja o filmu, je slišati pripombe, ali je to res treba. Seveda ne, to delaš le, če želiš. Tudi v srednjo šolo hodiš le, če želiš …

Ko gledam film v kinu, je to zame dogodek. Danes je enostavno gledati film od doma. Pri nas doma nam Eva pri­pravi kino: na sedežni garnituri imamo nalepke s številkami – to je sedežni red, naredi vstopnice, papirnat denar, cenik, kjer lahko izbiramo med vstopnicami za študente, otroke, odrasle in upokojence. V dodatni ponudbi lahko dobimo čaj, kakav, kos kruha s pašteto ali Nutello, kar pač imamo doma na razpolago. Pred vrati je nalepljena vrvica, kar ponazarja vstop v kino dvorano, in seveda vstopnice pregleda in pretrga kontrolorka Eva. Tak je domači kino. Filme izberejo starejši otroci ali nekje izvemo, da je film vreden ogleda. Tako gremo v kino vse redkeje.

V nedeljo dopoldne pa so mi trije prišli povedat, da so gledali v kinu dober film, naj si ga ogledamo. No, pa smo se podali na pot ogleda filma. Povabila sva še mamo, ki je prav tako že brala komentarje o filmu, in smo šli. Ko smo parkirali v Kranju pred banko, je iz sosednjega avtomobila izstopilo sedem ljudi vseh starosti, med njimi tudi stara mama. A greste vi tudi v kino? Tudi, tudi, in jo mahnemo čez cesto. V preddverju kina srečamo takoj precej znancev, nekateri se že vračajo proti vhodnim vratom. Vstopnic je že zmanjkalo, ni jih več. Kaj takega! Po dolgem času grem v kino in dvorana je razprodana. Malo poklepetamo s podobnimi nesrečniki, kot smo sami – v Ljubljani je predstava ob 18.40, ali je tam še kaj prostih mest? Gledamo mobilni telefon, mesta so še, vendar nimamo s seboj ustrezne kreditne kartice. Še nekaj časa čakamo in Janez se vrne z vstopnicami. V Koloseju v Kranju lahko kupiš vstopnice za Kolosej v Ljubljani – še nikoli nisva česa takega počela, celo za prodajalko je bil to prvi poskus in ... deluje. Torej smo imeli še uro in pol časa. Gremo na kavo in tortico in se odpeljemo v Ljubljano. Tudi tam je dvorana polna. Večinoma so starejši ljudje in v prvi vrsti dve redovnici. Film ima naslov Marijina zemlja. Govori o ljudeh vseh slojev in starosti: o zdravniku, manekenki, duhovniku, prostitutki, plesalki, ki jih je življenje tako ali drugače pripeljalo na pot vere, molitve, zaupanja v boga in Marijo. Če ste obiskali katerokoli romarsko svetišče po svetu, ste videli ljudi, zatop­ljene v molitev, priprošnjo ali zahvalo. Če še niste bili nikoli v Medžugorju, pojdite tja kot romarji, ne kot zvedavi turisti. Če dvomite v čudeže, v moč vere ali molitve, si prej oglejte film Marijina zemlja. In kupite vstopnico vnaprej, lahko boste naleteli na razprodano dvorano …